Pričujoči odlomek je vzet iz Marijine slavilne pesmi, znane kot Magnifikat. Te besede je Marija izrekla ob srečanju s svojo sorodnico Elizabeto. V protestantskih krogih smo žal zelo mačehovski do Marije in jo večkrat obravnavamo kot nekakšno nebodijetreba Pepelko. Po drugi strani pa naši duhovni sorodniki z drugega brega Tibere pravijo, da ni o Mariji nikoli dovolj govorjenja, imajo jo za srednico vseh milosti, neuradno celo za soodrešenico itn. Tudi sorodstvo z druge strani Bosporja jim glede tega v mnogočem pritrjuje, a ne v vsem. Ker so iz Marije naredili nekakšno boginjo, se je protestantski del odločil, da bo iz nje naredil Pepelko. Najbrž zato, da bi prišlo do izenačenja, ali pa ker misli, da je boljše nekaj ne uporabljati, kot napak uporabljati. V bistvu sta obe opciji napačni, vse je namreč treba pravilno in po pameti uporabljati.
Kaj nam torej ostane, če Marije ne pobožanstvimo, kot to počno oni onkraj Tibere in Bosporja?
Marija je bila v prvi vrsti velik zgled vere. Elizabeta je o njej dejala: "Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!" (Lk 1,45) Na svatbi v galilejski Kani je Marija, ko je zmanjkalo vina, pristopila k Jezusu, rekoč: "Vina nimajo." (Jn 2,4) Vedela je, da jim lahko njen Sin pomaga iz zagate. Ni prosila neposredno, naj nekaj stori, ampak bolj tako po žensko, indirektno. Jezusu materina prošnja ni bila povšeči, še več, nad njo je celo negodoval, a Marijina vera ni bila omajana, temveč je rekla strežnikom: "Kar koli vam reče, storite." (Jn 2,5) In oni so to izvršili, Jezus pa tudi (prim. Jn 2,7-11). Reči smemo, da Marija tudi nas vabi, naj delamo, kar koli nam poreče njen Sin.
Druga lastnost, vredna posnemanja, je Marijina velika ponižnost. Prav dobro se je zavedala svojih meja in ni nikoli silila v ospredje. V Svetem pismu najdemo primer, kjer pravi, da Marija in Jožef "nista razumela besed, ki jima jih je rekel" Jezus (Lk 2,50). "In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu." (Lk 2,51)
Še ena stvar, ki jo velja poudariti, je Marijina vztrajnost. Marija je vztrajala ob svojem Sinu vse do njegove sramotne smrtni na križu. V času, ko so se vsi apostoli, razen Janeza razbežali in poskrili, se je Marija, skupaj z nekaterimi ženami in Janezom, javno izpostavila pod križem. Tu bi lahko govorili tudi o pogumu, ljubezni in še o mnogočem. Ko smo ravno pri prizoru pod križem, moram omeniti trditev rimskih katoličanov, češ, da je Jezus tedaj dal Marijo vsem kristjanom za mater. Svetopisemski odlomek se namreč glasi takole: "Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: 'Žena, glej, tvoj sin!' Potem je rekel učencu: 'Glej, tvoja mati!' In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi." (Jn 19,26.27) Ta "dokaz" Marijinega razširjenega materinstva je zelo slab in ne pije vode. Če se malo poglobimo v besedilo, ugotovimo, da ne gre v njem za nič drugega, kot za to, da je Jezus izročil svojo mater v oskrbo najljubšemu učencu. Torej je zanjo poskrbel, ker v tistem trenutku bržkone ni bilo nikogar iz sorodstva, ki bi bil to pripravljen storiti.
Reformatorji, kot so Luther, Zwingli, Calvin, Bullinger in drugi se v svojih spisih in pridigah niso izogibali Mariji, opuščali so le tisto, kar je v jasnem nasprotju z naukom Svetega pisma in spisi zgodnjih cerkvenih očetov.
Druga lastnost, vredna posnemanja, je Marijina velika ponižnost. Prav dobro se je zavedala svojih meja in ni nikoli silila v ospredje. V Svetem pismu najdemo primer, kjer pravi, da Marija in Jožef "nista razumela besed, ki jima jih je rekel" Jezus (Lk 2,50). "In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu." (Lk 2,51)
Še ena stvar, ki jo velja poudariti, je Marijina vztrajnost. Marija je vztrajala ob svojem Sinu vse do njegove sramotne smrtni na križu. V času, ko so se vsi apostoli, razen Janeza razbežali in poskrili, se je Marija, skupaj z nekaterimi ženami in Janezom, javno izpostavila pod križem. Tu bi lahko govorili tudi o pogumu, ljubezni in še o mnogočem. Ko smo ravno pri prizoru pod križem, moram omeniti trditev rimskih katoličanov, češ, da je Jezus tedaj dal Marijo vsem kristjanom za mater. Svetopisemski odlomek se namreč glasi takole: "Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: 'Žena, glej, tvoj sin!' Potem je rekel učencu: 'Glej, tvoja mati!' In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi." (Jn 19,26.27) Ta "dokaz" Marijinega razširjenega materinstva je zelo slab in ne pije vode. Če se malo poglobimo v besedilo, ugotovimo, da ne gre v njem za nič drugega, kot za to, da je Jezus izročil svojo mater v oskrbo najljubšemu učencu. Torej je zanjo poskrbel, ker v tistem trenutku bržkone ni bilo nikogar iz sorodstva, ki bi bil to pripravljen storiti.
Reformatorji, kot so Luther, Zwingli, Calvin, Bullinger in drugi se v svojih spisih in pridigah niso izogibali Mariji, opuščali so le tisto, kar je v jasnem nasprotju z naukom Svetega pisma in spisi zgodnjih cerkvenih očetov.
Iz napisanega sledi, da imamo tudi v protestantskih krogih zelo dober razlog, da se bolj in z več poguma posvetimo Jezusovi materi ter njenemu zgledu. Torej Mariji, kot jo poznajo evangeliji, ne Mariji legend, domnevnih prikazovanj ipd. Od nje se lahko zelo veliko naučimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar