"Ne čudite se, bratje, če vas svet sovraži." (v. 13) Že naš Gospod Jezus Kristus je napovedal, naj s strani tega sveta ne pričakujemo aplavza, ampak sovraštvo, kajti svet živi po svojem vrednostnem sistemu, ki je sicer na zunaj v mnogočem podoben krščanskemu, v bistvu pa je zelo različen. Danes se na veliko govori o strpnosti in sprejemanju "drugačnosti", v resnici pa gre pri tem za podpiranje in favoriziranje samo določenih vrst in oblik "drugačnosti. Ko pa se sooči z dejansko drugačnostjo, postane taisti "strpni" svet zelo nestrpen in sovražen. Beseda strpnost je izgubila svoj prvotni pomen in ne pomeni več priznavanje pravice do lastnega mnenja in javnega izražanja le-tega, ampak izključno do javnega izražanja mnenj, ki jih sodobne intelektualne elite odobravajo in favorizirajo. Gorje, če ne trobiš v njihov rog, ker te takoj obsodijo kot nestrpnega in bigotnega.
Pozoren je treba
biti še na eno pomembno podrobnost. Eno je sovraštvo sveta zaradi tega,
ker mu držimo zrcalo in kažemo na njegovo dvoličnost in grešnost, nekaj drugega
pa je, ko ljudje, ki se na zunaj ponašajo s svojo krščansko pripadnostjo,
počnejo nesprejemljive stvari. Kristjani moramo najprej pomesti pred svojim
pragom. Sv. Peter nas glede tega opominja: "Nihče med vami naj ne
trpi zato, ker bi bil morilec ali tat ali hudodelec ali ovaduh." (1Pt
4,15) To seveda velja tudi za druge grehe, kot so nezanesljivost, obrekovanje,
hinavščina itn.
Koliko je naše življenje in
delovanje res krščansko, se vidi iz naše ljubezni do bratov in sester v
Kristusu. Apostol primerja tistega, ki sovraži brata z ubijalcem, kdor pa v tem
vztraja, nima v sebi večnega življenja (v. 15). Janez je s tem izrazil tisto,
kar je že prej povedal Jezus v svojem znanem govoru na gori: "Slišali
ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo.
Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo.
Kdor pa reče bratu 'raká', bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče
'norec', bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja!" (Mt 5,20.21)
Vsak uboj je najprej spočet v človekovi notranjosti (cf. Mt 15,18.19)! Ljubezen
se dokazuje v dejanjih: "Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima
premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce
pred njim?" (1Jn 1,17)
Naslednjih nekaj vrstic se nanaša
na našo zaupnost do Boga. Biti kristjan ne pomeni biti brez greha. Martin
Luther je glede tega rekel, da je kristjan "simul iustus et
peccator", oziroma "hkrati pravičen in grešnik". Kristjani
mnogokrat grešimo, nakar dobimo moralnega mačka. To samo po sebi ni slabo, saj
nas vodi k popravi, hkrati pa je tudi znamenje, da smo na pravi poti. Toda mi v
takem primeru po navadi zatajimo in mislimo, da je vsega konec. Takim pravi
evangelist Janez: "Po tem bomo tudi spoznali, da smo iz resnice. In
pred njim bomo pomirili svoje srce, če nas srce obsoja; saj je Bog večji od
našega srca in spoznava vse." (1Jn 3,19.20) Te njegove besede
veljajo kristjanom s preobčutljivo vestjo. V nadaljevanju pa
pravi: "Ljubi, če pa nas naše srce ne obsoja, smo z Bogom zaupni in
dobimo od njega, kar ga prosimo, ker se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar
mu je všeč." (vv. 21.22) Katere pa so tiste zapovedi? Odgovor nas
čaka že v naslednji vrstici: "To pa je njegova zapoved, da verujemo v
ime njegovega Sina Jezusa Kristusa in se ljubimo med seboj, kakor nam je
zapovedal." (v. 23) Mi sicer nismo zveličani po ljubezni, niti po
izpolnjevanju zapovedi, ampak po veri, ki je Božji dar (cf. Ef 2,8). Ljubezen
je posledica vere, ne obratno.
Za konec pa nam daje Janez
dodatno spodbudo: "Kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in
on v njem. Da ostaja v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam ga je
dal." (v. 24) Hvala Bogu za njegovega Duha!
Ni komentarjev:
Objavite komentar