Po veri

Ko je Jezus odhajal od tam, sta šla za njim dva slepa in vpila: "Usmili se naju, Davidov sin!" 28 Ko je stopil v hišo, sta slepa prišla k njemu. Jezus jima je rekel: "Ali verujeta, da morem to storiti?"  "Da, Gospod,"  sta mu dejala. 29 Tedaj se je dotaknil njunih oči in rekel: "Zgôdi se vama po vajini veri!" 30 In oči so se jima odprle. Jezus jima je nato ostro zabičal: "Glejta, da nihče ne izve!"  31 Ko pa sta odšla, sta ga razglašala po vsej tisti deželi.

Ko sta odhajala, so privedli k njemu nemega človeka, ki je bil obseden. 33 Ko je bil demon izgnan, je nemi spregovoril. In množice so se začudile in govorile: "Nikoli se kaj takega ni videlo v Izraelu." 34 Farizeji pa so govorili: "S poglavarjem demonov izganja demone."  (Mt 9,27-34)

V zgornjem odlomku sta opisana dva različna  dogodka, v katerih je Jezus v času svojega zemeljskega življenja ozdravil ljudi. 

Prvi od obeh dogodkov spominja na ozdravljenje dveh slepih v Mt 20,29-34 in  na ozdravljenje slepega Bartimája v Mr 10,46-52. Vsem tem primerom je skupno, da so v njih slepi izrazili vero v Jezusa kot Davidovega Sina, kar je (bil) izrecen mesijanski atribut. Kakorkoli, v zgornjem odlomku sta oba slepa izrazila eksplicitno vero v Jezusa kot Mesija ter v njegovo moč ozdravljanja, nakar se jima je pripetilo  po njuni veri, da sta torej ozdravela. Mesijanska doba je, kot je bilo napovedano,  prinesla ozdravljenje tistim, ki so ga potrebovali:  "Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa." (Iz 35,5) 

V nadaljevanju (Mt 9,32-34) imamo primer ozdravljenja nemega obsedenca. Demonski vpliv se lahko izraža na različne načine, v zgornjem primeru skozi nemost. Glede na stanje, v katerem se je nemi nahajal, seveda ni bil zmožen, da bi izrazil kakršno koli vero v Jezusa. Potrebno je bilo izgnati demona. Ko je bil problem rešen, so se navadni ljudje čudili, farizeji pa ta dogodek zelo hitro racionalizirali, češ, ta s poglavarjem demonov izganja demone. Ljudje, ki nimajo vere, skušajo vsakič razložiti nek  nadnaraven pojav, ki ne pristaja njihovemu miselnemu kontekstu, na način, ki jim pač najbolj ustreza. Enako so počeli ti farizeji.  Niso sicer mogli zanikati čudeža, so ga pa zato pripisali demonskim vplivom.  Ista natolcevanja najdemo v Talmudu. 

Toda verodostojnost Jezusovega nauka, moralna odličnost Jezusovega značaja in njegovo služenje tistim, ki so ga potrebovali, dokazujejo drugače: Jezus je  tisto, za kar sta ga prepoznala slepa moža, torej Mesija, oziroma Davidov sin. Zato pravi tistim, ki se imajo za kakorkoli razsvetljene, a ga zavračajo: "Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: 'Vidimo,' vaš greh ostane." (Jn 9, 41) Duhovna  slepota je hujša in nevarnejša od telesne. Slepa moža sta delovala po veri, farizeji pa po neveri. 

Jezus je prišel na svet v prvi vrsti, da bi nas odrešil greha in tako od nas odvzel duhovno slepoto. Zato pravi in vabi, rekoč: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Verujte v Gospoda Jezusa in rešeni boste (cf. Apd 16,31).