Leonardo da Vinci: Zadnja večerja. Vir slike: Wikipedija. |
Apostol Pavel govori o Gospodovi večerji in njeni postavitvi v Prvem pismu Korinčanom, kjer pravi:
Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: "To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin." Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: "Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin." Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa.Zato pa je med vami veliko slabotnih in bolehnih in precej jih je že zaspalo.Ko bi mi presojali sami sebe, bi ne bili sojeni. Ker pa nas sodi Gospod, nas vzgaja, da ne bi bili obsojeni s svetom vred. (1Kor 11, 23-31)
O tem beremo v Belgijski veroizpovedi v 35. členu naslednje:
Verujemo in izpovedujemo, da je naš Odrešenik Jezus Kristus zapovedal
in vzpostavil zakrament svete večerje, da bi z njim hranil in podpiral
tiste, katere je prerodil in vključil v svojo družino, ki je cerkev.
Tisti, ki so prerojeni, imajo v sebi dve življenji. Prvo je telesno in
časno, prejeli pa so ga s prvim rojstvom, ki je skupno vsem ljudem.
Drugo je duhovno in nebeško, prejeli pa so ga z drugim rojstvom, ki ga
je povzročila beseda evangelija, gre pa za rojstvo v občestvo
Kristusovega telesa; to rojstvo ni skupno vsem ljudem, ampak le od Boga
izvoljenim. Na enak način nam je dal Bog za vzdrževanje telesnega in
pozemskega življenja navaden, zemeljski kruh, ki je, tako kot telesno
življenje, skupen vsem ljudem. Za podporo duhovnega in nebeškega
življenja vernikov pa je poslal živi Kruh, ki je prišel iz nebes,
Jezusa Kristusa. On hrani in krepi duhovno življenje vernikov, kadar ga
uživajo, torej, kadar si ga po duhu prisvojijo in prejmejo v veri. Da
bi nam lahko predočil ta nebeški in duhovni kruh, je Kristus kot
zakrament svojega telesa določil zemeljski in vidni kruh, vino pa kot
zakrament svoje krvi. To je storil zato, da bi nam z njuno pomočjo
izpričal, da enako resnično, kot držimo zakrament v rokah ter ga jemo
in pijemo s svojimi usti, s čimer vzdržujemo svoje telesno življenje,
prav tako tudi prejemamo v svoje duše pravo telo in pravo kri Kristusa,
našega edinega Odrešenika, za podporo našemu duhovnemu življenju. To
dvoje prejemamo v veri, ki je roke in usta naših duš. Kakor je gotovo
in nedvomno, da nam Jezus Kristus ni zaman predpisal tega zakramenta,
saj dela v nas vse tisto, kar nam predoča s temi svetimi znamenji;
čeprav je način, na katerega deluje, onkraj naše zmožnosti razumevanja
in nam nedoumljiv, enako kot je prikrito in nedoumljivo delovanje
Svetega Duha. Vendar se ne motimo, ko pravimo, da je tisto, kar jemo in
pijemo, Kristusovo pravo in naravno telo in njegova prava in naravna
kri. Toda način, na katerega smo deležni obojega, ni z usti, ampak po
duhu v veri. Na ta način Kristus nenehno sedi na desnici Boga Očeta,
hkrati pa nam nikoli ne neha omogočati, da smo ga deležni po veri. Ta
pojedina je duhovna miza, pri kateri nam Kristus podeljuje samega sebe z
vsemi svojimi blagodatmi. Pri tej mizi nam daje, da se veselimo tako v
njem, kot v zasluženju, ki ga je bil pridobil s svojim trpljenjem in
smrtjo; in ko zauživamo njegovo meso, on hrani, krepi in tolaži naše
uboge in žalostne duše, ko pa pijemo njegovo kri, jih poživlja in
prenavlja. Ker pa je zakrament povezan s stvarjo, katero označuje, ga
ne smejo prejeti vsi ljudje. Hudobni prejme zakrament v svojo obsodbo,
ne sprejme pa resničnosti zakramenta, enako kot sta Judež in Simon Mag
prejela zakrament, ne pa Kristusa, katerega zakrament označuje, zaradi
česar smo ga deležni edino verni. In še nekaj. Ta zakrament prejmemo s
ponižnostjo in spoštljivostjo v zboru Božjega ljudstva, s čimer kot
občestvo obhajamo sveti spomin na smrt Kristusa, našega Odrešenika,
skupaj z zahvalo, izpovedujoč našo vero in krščansko pripadnost. Zato
ne sme pristopiti k tej mizi nihče, ki se prej ne presodi. V nasprotnem
primeru z uživanjem kruha in pitjem iz keliha je in pije lastno
obsodbo. Skratka, prejemanje tega zakramenta budi v nas gorečo ljubezen
do Boga in do bližnjega. Zato kot oskrumbo zavračamo vse dodatke in
pogubne novotarije, ki so jih ljudje primešali temu zakramentu in
trdimo, da moramo biti zadovoljni s to naredbo, kakor so o njej učili
Kristus in apostoli ter o njej govoriti tako, kot so oni govorili.
Dostop do vira >>>>>>>>>
Ni komentarjev:
Objavite komentar