13 Zaradi Gospoda se podredite vsaki človeški ustanovi, bodisi kralju kot najvišjemu 14 bodisi oblastnikom kot tistim, ki so od njega poslani zato, da kaznujejo hudodelce in dajo priznanje tistim, ki delajo dobro. 15 Bog namreč hoče, da delate dobro in tako utišate nevednost nespametnih. 16 Živite kot svobodni ljudje, vendar ne tako, da bi bila vaša svoboda zagrinjalo zla, ampak kot Božji služabniki. 17 Vse spoštujte, brate ljubite, Boga se bojte, cesarja spoštujte." (1Pt 2,11-17)
Reformator Martin Luther je zapisal v zvezi z zgornjo perikopo, ki se bere na tretjo nedeljo po veliki noči, da je tema pričujočega odlomka opominjanje k opravljanju dobrih del, ki se nanaša na skoraj vsa področja življenja. V njem nas namreč apostol Peter uči, kako naj vsak posameznik živi in kako naj se obnaša. Mar to pomeni, da govori Peter v tem odlomku o zveličavni moči dobrih del? Nikakor. Zato pravi Luther:
"Slišali smo že, da obstajata v krščanskem življenju dva bistvena principa, ki bi jima morali dajati krščanski učitelji večji poudarek. Prvič, vera v dejstvo, da smo po Kristusovi krvi odrešeni greha in imamo odpuščanje; drugič, ker nam je bilo odpuščeno, se mora naša narava spremeniti in moramo hoditi v novosti življenja. Ko smo začeli verovati, nismo prejeli po krstu le odpuščanje grehov, po katerem smo po milosti postali Božji otroci, ampak tudi moč, da očistimo in omrtvičimo preostale grehe. Kot pravi Pavel (cf. Rim 6,1), naši grehi niso odpuščeni, da bi dobili privilegij za to, da bi smeli v njih še nadalje vztrajati, kot si predstavljajo nesramni tajivci milosti. Stvar je taka: naši grehi so izbrisani po Kristusovi krvi, zanje nam ni treba plačevati ali opravljati zadostitve; mi smo otroci milosti in uživamo odpuščanje. Toda greh, ki je v nas, ni popolnoma odstranjen ali omrtvičen."
Dejstvo je, da je kristjan je na tem svetu kakor tujec in priseljenec (cf. 1Pt 2,1), ali kot pravi Pavel: "Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa." (Flp 3,20) Smo torej kot ladjica sredi bolj ali manj razburkanega morja. Ladjica spada v vodo, voda pa ne spada v ladjico. Tako živimo v nenehni skušnjavi, da bi se poistovetili s posvetnim življenjem, s kulturo ter navadami tega sveta in vsega, kar je povezano s svetom. Toda krščanstvo ni del kulture tega sveta, ampak predstavlja v bistvu njegovo kontra-kulturo. Ta svet nam nastavlja zanke in skušnjave, ki prebujajo v naši notranjosti stara poželenja. Zato nas apostol. Pavel opominja, da se je treba tega zdržati.
Življenje kristjana v svetu ni bilo lahko niti takrat niti danes. Zunanja pojavna oblika problemov se spreminja, njihovo notranje bistvo pa ostaja ves čas isto. Kristjan je državljan Božjega kraljestva in na nek način njegov ambasador, zato je prav, da v tosvetnem "kraljestvu" skuša, kolikor je v njegovi moči, ravnati tako, da ne bo svetu v spotiko. Seveda pa ima tudi to svoje meje, kajti Boga je treba bolj poslušati kot ljudi (cf. Apd 4,19). Kristjan je torej poklican, da živi Bogu v slavo.
Kristjan ima tudi opravka z oblastjo, čemur se ne da izogniti. Pri nas sicer nimamo cesarja, kot ga omenja zgornji svetopisemski odlomek, oblast pa ima še vedno enake ali vsaj zelo podobne funkcije in naloge, kot jih je imela v prvem stoletju po Kristusu. Sem spada med drugim tudi skrb za red in mir. Ravno zato je treba oblast upoštevati. Izkušnje so pokazale, da prinese brezvladje več hudega kot še tako slaba oblast.
Kristjan je odrešen po milosti, ne po lastnih delih in zaslugah. Ker je tako, je svoboden. Svoboda pa prinaša tveganje, zato je v vsakem času možno, da jo kdo zlorabi za kaj slabega. To je tudi razlog, da apostol opominja kristjane, naj izkoriščajo svojo svobodo kot Božji služabniki, torej za dobro.
Seveda pa so vsa dobra dela, ki jih opravlja kristjan, sad Božje milosti, res pa je tudi, da na tej strani večnosti nikoli ne bomo dosegli popolnosti. Zato prosimo Boga, naj nas vselej krepi s svojo milostjo, da bomo mogli vselej živeti kar se da njemu v slavo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar