… v kolikor je Kristusova smrt na križu pravi smisel (Kristusovega op. Diz.) učlovečenja, potem brez križa ni evangelija. Božič sam po sebi ni evangelij. Kristusovo življenje ni evangelij. Celo vstajenje, ne glede na to, kako pomembno je v tem kontekstu, samo zase ni evangelij. Kajti veselo oznanilo ni le v tem, da je Bog postal človek, niti da je Bog govoril, da bi nam razodel pravi način življenja, niti da je smrt, ta velika sovražnica, premagana. Veselo oznanilo je to, da je greh premagan (kar dokazuje vstajenje), da je Jezus, kot naš predstavnik, namesto nas pretrpel kazen, zato da je ne bi bilo treba pretrpeti nam, in da lahko vsi, ki vanj verujejo, obrnejo pogled proti nebesom... Kristusovo življenje in učenje lahko posnemajo le tisti, ki so po veri v Jezusa, kot njihovo zamenjavo (substitute), stopili v novo razmerje z Bogom. Vstajenje ni le zmaga nad smrtjo, čeprav je tudi to, ampak dokaz, da je bila sprava v Očetovih očeh zadostilna sprava (Rim 4,25), smrt, ta posledica greha, pa je na tem temelju odpravljena.
Kateri koli evangelij, ki obravnava zgodovinskega Kristusa na način učlovečenja brez sprave, je lažni evangelij. Vsak evangelij, ki govori o ljubezni Boga, ne da bi poudarjal, da ga je taista ljubezen privedla do tega, da v osebi Božjega Sina plača najvišjo ceno za greh, je lažni evangelij. Edini pravi evangelij govori o enem Sredniku (1Tim 2,5.6), ki je za nas predal samega sebe.
In končno, kot ni evangelija brez sprave, zaradi katere je prišlo do učlovečenja, prav tako ni brez nje krščanskega življenja. Brez sprave bi se učlovečenje zlahka sprevrglo v neko vrsto človeškega pobožanstvenja, ki vodi v prevzetnost in samouresničevanje (self advancement). S spravo pride do izraza ponižnost in požrtvovalnost glede potreb drugih, kar je pravo sporočilo Kristusovega življenja in seveda življenja kristjana ali kristjanke. Krščansko življenje ne pomeni brezbrižnosti do lačnih, bolnih, trpečih, ali drugače pomoči potrebnih. Ne pomeni zadovoljstva z lastnim obiljem, niti z obiljem pripadnikov srednjega sloja, ki ga predstavljajo dom, avtomobili, oblačila in potovanja, niti z obiljem izobrazbe in celo z duhovnim obiljem, ki ga dajejo dobre cerkve, Biblije, biblijsko učenje ali krščanski prijatelji in znanci. To pomeni zavedanje, da drugi trpijo pomanjkanje teh stvari, zato moramo za druge žrtvovati mnoge svoje interese, da bi se z njimi poistovetili in jih privedli v obilje, ki ga uživamo… Polno življenje v Kristusu bomo živeli le, če se bomo pustili osiromašiti, da bi pomagali drugim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar