Vsi skupaj postanite moji posnemovalci, bratje, in se ozirajte po tistih, ki živijo po zgledu, kakršnega imate v nas. 18 Mnogi namreč živijo – večkrat sem vam jih že omenil, zdaj pa jih omenjam jokaje – kot sovražniki Kristusovega križa. 19 Njihov konec je pogubljenje, njihov bog je trebuh, njihova slava je v njihovi sramoti, premišljujejo zemeljske stvari. 20 Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa. 21 Ta bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva.
(Flp 3,17-21)
Na začetku zgornjega odlomka (Flp 3,17) spodbuja apostol Pavel Filipljane in posledično vse kristjane, naj živimo po njegovem zgledu in po zgledu drugih zrelih kristjanov. Njegov namen ni bil, da bi usmeril vso pozornost nase, saj je še nekaj vrstic nazaj napisal: "Ne, kakor da bi to že dosegel ali prišel do popolnosti, vendar pa se trudim, da bi to osvojil, ker je tudi mene osvojil Kristus Jezus," (Flp 3,12) kjer je razločno povedal, da ni popoln. Pavel nas je torej hotel spodbuditi, naj se mu pridružimo v radikalni predanosti Jezusu Kristusu.
V nadaljevanju (vv. 18 in 19) omenja tiste, ki živijo kot sovražniki Kristusovega križa. Le kdo so ti? Mnogi menijo, da je mislil ljudi iz sveta, ki nasprotujejo krščanstvu, kristjanom in Kristusu, recimo taki, ki propagirajo grešne spolne prakse, splav, transspolnost in zastrupljanje bolnih starih in odvečnih. Toda vsi ti, ki nasprotujejo krščanstvu, kristjanom in Kristusu ter širijo tovrstne ideje in prakse, ali tisti, ki počnejo še kaj hujšega, niso del Kristusove cerkve. V našem odlomku imamo namreč opraviti z ljudmi, ki so pripadali vidni cerkvi in bi celo nasprotovali prej naštetim dejanjem.
Osnovni problem cerkve torej niso tisti zunaj, ampak tisti znotraj. Pavla sicer niso motili ljudje, ki so oznanjevali Kristusa s slabim namenom, saj pravi: "Nekateri sicer oznanjajo Kristusa tudi iz zavisti in iz tekmovalnosti,
nekateri pa tudi z dobrim namenom. Ti delajo to iz ljubezni, saj vedo, da sem bil določen za obrambo evangelija, oni pa oznanjajo Kristusa iz stremuštva in ne iz čistega namena, ker mislijo, da s tem povečujejo bridkost mojih verig. A kaj za to! Da se le, pa naj bo na kakršen koli način že, iz preračunljivosti ali v resnici, oznanja Kristus. To mi je v veselje in mi tudi bo v veselje." (Flp 1, 15-18) Niti najmanj ga ni zanimal motiv, ki je posameznike vodil pri oznanjevanju evangelija, četudi ni bil čist in pošten. Glavno mu je bilo to, da se je oznanjal evangelij!
Pravi problem v cerkvi so bili in so še vedno tisti, ki zanikajo moč Kristusovega križa in namesto tega poudarjajo pomen postave. Toda nihče se ne odreši po spolnjevanju postave ali katerih koli zapovedi in prepovedi, ampak po Jezusovem, na križu dovršenem delu: "Skupaj z njim [Kristusom, op. Diz.] je oživil tudi vas, ko ste bili mrtvi zaradi prestopkov in zaradi neobrezanosti svojega mesa. Odpustil nam je vse grehe in izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ." (Kol 2, 13.14) V cerkev so se namreč vtihotapili posamezniki, ki so rekli: "Na začetku se res odrešimo po veri, potem pa je treba izpolnjevati postavo, potrebna je obreza in vse ostalo." V današnji cerkvi nam seveda nihče ne bo rekel, da se moramo obrezati, nam bo pa naštel kup zapovedi in prepovedi, ki da jih moramo izpolnjevati, da bi se odrešili, kar ni spet čisto nič drugega kot postava. Zraven bodo morda še dodali, da moramo živeti popolno življenje, kar ni pravzaprav nič drugega kot aroganca. O takih pravi Pavel, da so v bistvu pozemski in sami sebi bog, njihov konec pa je pogubljenje. Popolno življenje na zemlji je stvar znanstvene fantastike in ga bomo deležni šele v nebesih.
Jezus Kristus nam je s svojo smrtjo na golgotskem križu prislužil popolno odpuščanje grehov. Postava je sicer dobra, ima pa to neprijetno lastnost, da nas obtožuje. Evangelij je tisti, ki opravičuje. opravičuje. Po njem, oziroma po Kristusu, smo že tukaj in zdaj deležni predokusa večnosti, tiste večnost, v kateri bo Gospod Jezus preobrazil naša telesa, da bodo podobna njegovemu poveličanemu telesu. Pot k nebeški domovini vodi skozi Jezusov križ, ne skozi moj ali kateri koli drugi križ. Njemu pripada vsa slava na veke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar