"Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale.
2 In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse
skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore
prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič.
3 In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi
nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa
bi ne imel, mi nič ne koristi.
4 Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje,
5 ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega.
6 Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice.
7 Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.
8 Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo,
9 kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo.
10 Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo.
11 Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok,
mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem
prenehal s tem, kar je otroškega.
12 Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa
iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal,
kakor sem bil spoznan.
13 Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen."
(1Kor 13, 1-13)
13. poglavje Pavlovega 1. pisma Korinčanom je eden bolj znanih odlomkov v Svetem pismu, kar ni, glede na njegovo tematiko, nič čudnega. Zanimiva je tudi umestitev te teme, saj se nahaja ravno sredi tematike ki se nanaša na red v cerkvi in pri bogoslužju. Kot sem že večkrat omenil, je bila korintska cerkev zelo "razmontirana", kar pomeni, da ni bila ravno zgled zdravega cerkvenega občestva. V njej je vladalo strankarstvo, gospodovati so ji hoteli razni "superapostoli", bogoslužje je potekalo v precejšnjem neredu, pretirano so poudarjali različne darove Duha in podobno. Pavel se je lotil vseh teh nepravilnosti in si prizadeval, da bi spravil korintsko cerkev v red. Toda nobeno tako spravljanje v red ne more biti uspešno, če ga opravljamo brez ljubezni. Ravno o tej govori naš odlomek.
V stari grščini najdemo pet vrst izrazov, ki pokrivajo pojem ljubezen. Philia je bratska ali prijateljska ljubezen, oziroma naklonjenost, storgé izraža ljubezen staršev do otrok in obratno, philautia pomeni ljubezen do samega sebe, eros se nanaša na čutno ljubezen, izraz, ki ga uporablja apostol v zgornjem odlomku, pa je agape. Agape pomeni brezpogojno ljubezen Boga do človeka in človeka do Boga, ki se potem prenaša znotraj krščanskega občestva v medsebojno ljubezen med brati in sestrami. Ta izraz nima nič z erotično vrsto ljubezni ali sentimentalnostjo, ki je je danes tako poln svet okoli nas.
Ta vrsta ljubezni je v nasprotju z modno miselnostjo sveta, po katerem imam pravico do tega in tega, mi pripada to in to in podobno. Kot sem že napisal, so Grki temu rekli philautia. Ljubiti samega sebe ni sicer nič slabega, slaba je samoljubnost. Lastnosti ljubezni, o kakršni govori Pavel, so: potrpežljivost, dobrotljivost, nesebičnost, skromnost, obzirnost, miroljubnost in kar je še takega. Agape je neminljiva, saj se nadaljuje v večnost. Vse na tem svetu prej ali slej mine, ali pa bo minilo, tovrstna ljubezen pa se bo ohranila, tudi ko preidemo ločnico med tukaj in zdaj ter večnostjo. Konec koncev je ljubezen celo večja od vere in upanja, saj v nebeškem kraljestvu vere in upanja nihče ne potrebuje, ker že uživa v blaženem gledanju, tistemu, ki gleda in vidi pa ni več treba verovati. Ostane torej samo še ljubezen. Pa tudi sicer je na tem svetu tako, da dela vera ljudi brez ljubezni fanatične, zato pravi Pavel, da še tako močna vera ne pomeni nič brez ljubezni.
Ob tem bi lahko kdo upravičeno rekel, da je vse to lepa teorija, kaj pa praktični del? Tu si lahko pomagamo z Jezusom, ki je, sicer v drugačnem kontekstu, povedal: "Pri ljudeh to ni mogoče, pri Bogu pa je vse mogoče," (Mt 19,26) na drugem mestu pa pravi: "Glede tega 'če moreš' pa – vse je mogoče tistemu, ki veruje." (Mr 9,23) Res je, da smo tudi glede tega nepopolni, zato pa imamo popolnega Odrešenika, ki je v polnosti izvršil vse, česar mi nismo (bili) zmožni. Mi nismo Bog, smo lahko le njegovi posnemovalci.
Da pa je brezpogojna božanska ljubezen - agape možna, nam lahko ilustrira življenje nizozemske kristjanke Corrie ten Boom. Med drugo svetovno vojno je skupaj z družino in prijatelji reševala Jude, bili so izdani, odpeljana je bila koncentracijsko taborišče, izgubila očeta, sestro, brata in nečaka, dočakala konec vojne, po vojni pa je širila Božjo ljubezen med tiste, ki so ji storili veliko hudega in med ljudmi širom sveta. O tem pripoveduje spodnji malo manj kot enourni dokumentarec. Močno priporočam ogled.
Ni komentarjev:
Objavite komentar