Pastor Olaf Latzel vodi evangeličansko župnijo sv. Martina v Bremnu. Gre za cerkev, ki deluje v reformirani tradiciji in je bila leta 1934 med podpisnicami protinacistične Barmenske teološke deklaracije. Ker stoji sedanji pastor na trdnih načelih protestantske reformacije, utemeljenih na Božji besedi, kot je zapisana v Svetem pismu, ima nemalo problemov. Te mu povzročajo "liberalni" pastorji, ki so že davno obesili načelo Sola scriptura na klin in raje uporabljajo načelo sola cultura, torej oznanjajo nekaj, kar ni evangelij.
Pastor Latzel ocenjuje, da kakih 85% nemških evangeličanskih pastorjev ni na novo rojenih kristjanov. Če je tako, kaj sploh taki oznanjajo? Sam Jezus je rekel o sebi: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6) "To je zelo ozko povedano," bo kdo rekel. Res je ozko, saj je na drugem mestu dejal: "Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo." (Mt 7,13.14) S tem je bržkone vse povedano.
V reformiranih cerkvah je udomačena misel, da je cerkev "semper reformanda," cerkev, ki se vseskozi reformira. Toda to ne pomeni, da bi se morala reformirati po načelih sveta, v katerem živi (v tem primeru se lahko kvečjemu deformira), temveč k nenehnemu zatekanju ad fontes, k virom, naš edini vir vere in nravnosti pa je Sveto pismo, ne človeška filozofija, ki se spreminja, kot se pač spreminja vsakokratna moda. Svet se preko svojih medijskih trobil seveda obnaša kot da najbolj ve, kaj bi morala storiti cerkev, da bi bila relevantna. Vsi, ki prisluškujejo dobrim nasvetom sveta in jih zvesto izpolnjujejo, pa tonejo v še večjo brezpomembnost, njihove cerkvene skupnosti pa gredo v franže.
Vprašanje: "Kje je danes reformacija?" je zelo na mestu. Seveda se po njem ne sprašujejo tisti, ki jih zanima le narodno-kulturni in jezikovni vidik tega pojava, kot da so se šli reformatorji reformacijo zaradi jezika. Zato tudi nimajo na proslavah ob dnevu reformacije nič pametnega za povedati, ampak le nekaj splošnih floskul, ki se ponavljajo leto za letom, vmes pa vpletejo še kako aktualno zadevo, ki ima z reformacijo bolj malo zveze, ali pa nobene.
Pravzaprav je reformacija v Evropi danes na smrt bolna. Nekoč cvetoče cerkve v srednji, zahodni in severni Evropi venijo. Predlani so si v Spominski cerkvi reformacije (sic!) v Speyerju, mestu, kjer so leta 1526 pripadniki luteranske vere dobili nekaj verske tolerance, leta 1529 pa luteranski knezi in mesta protestirali zoper vsiljevanje rimske vere s strani cesarja (od tod izraz protestanti), privoščili nekakšno interreligijsko "bogoslužje", na katerem je imam na muslimanski način pozval zbrane k molitvi. Se je pa tam našla neka ženska, ki si je v duhu leta 1529 drznila protestirati proti temu in javno razglasila, da je Jezus Kristus edini Gospod Nemčije. Seveda so jo nato hitro nagnali iz cerkve.
Kakorkoli, upanje obstaja. V cerkvi so še vedno zvesti pastorji in zvesti laiki. Jezusova obljuba pravi: "Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo." (Lk 12,32) Je že tako, da "Gospodu ni težko storiti rešitve po velikem ali majhnem številu." (1Sam 14,6)
Ni komentarjev:
Objavite komentar