Oblasti v zahodnih državah so začele malce pozno spoznavati, da so krščanski begunci, ki bežijo z Bližnjega vzhoda, v prvi vrsti žrtve verskega preganjanja. To pomeni, da ostajajo ogroženi tudi tedaj, ko odidejo z zemljepisnega območja, ki so ga zapustili zaradi preganjanja.
Vodja nemškega policijskega sindikata Jörg Radek je od oblasti zahteval, naj poskrbijo za ločena bivališča za krščanske in muslimanske begunce. To se je zgodilo po dveh konfliktih, v katerih je bilo v nedeljo 27. septembra ranjenih 14 oseb. V drugem izbruhu nasilja v začasnem migrantskem centru Kassel-Calden je bilo vključenih kakih 400 ljudi. Manjši spori v prenatrpanem okolju lahko hitro prerastejo v pretepe, ki jih dodatno razvnamejo verske razlike.
Dve krščanski družini iz Sirije, ki sta na Švedskem iskali azil, so njihovi muslimanski sosedje najprej šikanirali pri uporabi skupnih prostorov, od njunih članov zahtevali, da poskrijejo križe ter ju prisilili, da se izselita.
Aprila so muslimanski migranti na begu iz Libije proti Italiji pometali 12 kristjanov v morje, ostali kristjani pa so se rešili tako, da so se z rokami povezali v živ obroč.
Kristjani, ki bežijo z območij, ki jih ogroža Islamska država, se redko odločajo za življenje v begunskih taboriščih v sosednjih državah, kjer jih spet čaka šikaniranje, zlorabljanje in marginaliziranje s strani muslimanske večine. Ponavadi iščejo zavetje v šolah, cerkvah in stanovanjih, ali pa, če je mogoče, pri sorodnikih.
Čas bi bil, da vladajoči krogi na zahodu, ki so jih polna usta manjšinskih pravic, resno premislijo o tem in se začnejo resno zanimati tudi za to ranljivo, od vseh pozabljeno in / ali namerno spregledano manjšino!
Vir: Barnabas Fund>>>
Ni komentarjev:
Objavite komentar