Odpoved vsemu

Z njim so potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: 26 "Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. 27 Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. 28 Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča? 29 Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati 30 in bi govorili: 'Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.'31 Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? 32 Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir. 33 Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec."  (Lk 14,25-33)

Naj se vsemu odpovem in povrhu vsega še ohranim mirno kri? Nemogoča zahteva. Sovražiti svojce in samega sebe?  Nemoralna zahteva. Nositi križ, hodeč za Kristusom? Čudaška zahteva. Zahteve, ki jih je Jezus  postavil v zgornjem odlomku, so  na prvi pogled res videti take, kot sem jih na kratko opisal. Človek se ob njih kar malce nelagodno počuti. V njih nas naš Gospod na dramatičen način postavi pred dejstvo: ali - ali. Vendar to ni edini primer, v katerem nas vrže pred zid, enako naredi z nami v znamenitem govoru na gori, ki je mnogim zelo všeč, a na tej strani večnosti njegovim zahtevam še nikomur ni uspelo resnično ugoditi. 

Začnimo z Lk 10,26. "Strokovnjaki" iz vrst skeptikov radi zahtevo, zapisano v tej vrstici, ocenjujejo kot nemoralno  ter obenem onega od kronskih dokazov za kontradiktornost Biblije, kajti v 2Mz 20,12 najdemo nekaj popolnoma drugačnega: "Spoštuj očeta in mater, da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji, ki ti jo daje GOSPOD, tvoj Bog!" Je torej Jezus zahteval, naj staršev ne spoštujemo in jih celo sovražimo? Nikakor, le izrazil se je na semitsko hiperboličen način. Kaj je že hiperbola v književnosti?  Gre za besedno figuro, s katero avtor izraža pretiravanje, kot je na primer tale iz ljudskega pesništva: "Teče, teče črna kri, da bi gnala mline tri." Vsak, ki bi to prebral, bi bržkone vedel, da gre za pretiravanje. za isto stvar gre v Lk 10,26. Jezus v tej vrstici zahteva od svojih učencev prednost zase. On hoče biti  v našem življenju na prvem mestu. V nasprotnem primeru pride do brodoloma vere, o čemer bom še govoril. 

Nadaljujmo z Lk 10,26. Neka pobožna duša me je na nekdanjem forumu RKC vprašala, če protestanti, ki tako resno jemljemo Svetom pismo, tudi v praksi vzamemo svoj križ in hodimo za Jezusom. Glede na to, da v njeni cerkvi enačijo pomen vere in del za dosego zveličanja, bi lahko jaz isto vprašal njo.  Odgovoril sem nekako takole, češ, Jezus od nas ne zahteva, da bi si sami delali križe z namenom, da bi se z njimi dodatno bremenili, če pa se kateri pojavi, ga je pač treba radovoljno nositi. Na Filipinih ljudje zelo čustveno podoživljajo Kristusovo trpljenje, se dajo bičati, nosijo križ in se dajo križati. To ni tisto, kar Jezus pričakuje od nas. To počne šiitski islam, ne krščanstvo. Šiiti se namreč na praznik ašura bičajo do krvi. Namerno trpinčenje samega sebe ne pomeni nositi križ za Gospodom. Nositi križ pomeni, da sprejemamo tiste tegobe in težave, ki jih prinaša vsakdanje življenje, in se jih iz različnih razlogov ne da odpraviti. 

Zdaj bomo preskočili na 33. vrstico. Odpoved vsemu si nekateri predstavljajo tako, da prodajo vse, izkupiček dajo v dobrodelne namene in odidejo v samostan. Nekaj takega je naredil Anton Puščavnik, h kateremu so čez leta prihajali ljudje po duhovne nasvete. Jezus pravzaprav ne zahteva, da pobegnemo iz sveta v duhovno osamo, askezo in podobno. Živimo sicer v svetu, a nismo od sveta (cf. Jn 17,14-16). To pomeni, da ne smemo biti navezani na nobeno stvar na tem svetu. Vsak, ki hoče postati učenec Jezusa Kristusa, mora najprej izračunati ceno tega, enako kot mora tisti, ki nekaj gradi, izračunati stroške gradnje, da ne bi na koncu ostala zgradba napol dokončana. Podobno mora kralj, ki gre v vojno dobro preračunati svojo in nasprotnikovo vojaško moč. Polovična pripadnost prinese popoln brodolom. Zadnje vprašanje, ki se nam samo zastavlja je: "Ali sem za nebeško kraljestvo  pripravljen žrtvovati vse, kar premorem, vključno s svojim življenjem?"  Nenavezanost na karkoli nam tudi olajša vsakdanje življenje. Ravno zato je Jezus rekel: "Pomislite na vrane: ne sejejo in ne žanjejo. Nimajo ne shrambe ne žitnice in vendar jih Bog hrani. Koliko več kakor ptice ste vredni vi! Pomislite na lilije, kako rastejo. Ne delajo in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor katera izmed njih."  (Lk 12,24.27)  Jezus nas ne spodbuja k lenobi, ampak nam pravi, naj ne bomo zaskrbljeni, zaskrbljenost pa je posledica navezanosti. Pomembna je hierarhija prioritet: najprej Jezus, nato vse ostalo.

Kristjan bi se moral ob vsakem času zavedati, da je odrešen samo po milosti. Kristus je umrl za naše grehe in s svojim vstajenjem potrdil, da je On tisti, po katerem prihaja opravičenje (cf. Rim 4,25). Če kdo ni zadovoljen s stanjem, v katerem se nahaja, naj se zaveda, da je še vedno v procesu. Kadar Bog v nekom deluje, bo v njem začeto delo  tudi dokončal (cf. Flp 1,6).