"Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir." (Jn 10,11-16)
Naš Gospod se je v pričujočem odlomku iz Evangelija po Janezu poistovetil z dobrim pastirjem. Primerjava Boga s pastirjem ni bila pravzaprav nič novega. Srečamo jo tudi na primer v 23. in 80. psalmu, pri preroku Izaiju 40,11, v Jeremiju 23,1 ss. 31,10 in drugod, najbolj izrazito pa v 34. poglavju Knjige preroka Ezekiela.
Poglavje Ez 34 se začne z obtoževanjem Izraelovih pastirjev, oziroma verskega in političnega vodstva Izraela: "Zgodila se mi je GOSPODOVA beseda, rekoč: Sin človekov, prerokuj proti Izraelovim pastirjem, prerokuj in jim reci: O, pastirji! Tako govori Gospod BOG: Gorje Izraelovim pastirjem, ki pasejo sami sebe! Ali niso pastirji dolžni pasti črede" (Ez 34,1.2) Voditelji ljudstva so se v Izraelovem času obnašali podobno kot najemnik, o katerem govori Jezus. Namesto da bi skrbeli za ljudstvo, ki jim ga je Bog zaupal, so skrbeli sami zase. Najemnik je oseba, ki opravlja svoje delo za denar, ne zato, ker bi ga to delo posebej veselilo, oziroma zato, ker bi hotel komu zares pomagati. Delo z ljudmi in za ljudi je še posebej pomembno, zato ni prav, da ga opravljajo "najemniki", ki vse delajo rutinsko, v težavah in nevarnostih pa se umaknejo.
Obtožbam in grožnjam na račun pastirjev sledi v Ez 34,11.12 Božja obljuba: "Da, tako govori Gospod BOG: Glejte, jaz sam bom poskrbel za svoje ovce in jih poiskal. Kakor pastir išče svojo čredo, ko je sredi med razkropljenimi ovcami, tako bom tudi jaz poiskal svoje ovce in jih rešil iz vseh krajev, kamor so se razkropile oblačnega in temačnega dne." Bog je torej l svojemu ljudstvu obljubi, da bo, ker so pastirji zatajili, sam poiskal svoje ljudstvo, ga rešil in poskrbel zanj. Jezus Kristus je tiste vrste dobri pastir, ki je svoje ovce rešil njihovega greha, tako da je dal zanje svoje življenje (cf. Jn 10,11). V nadaljevanju Bog preko preroka Ezekiela natančneje pove, preko katere osebe bo izvršil svojo obljubo: "Postavil bom čeznje enega pastirja, da jih bo pasel, svojega služabnika Davida. Ta jih bo pasel, ta jim bo pastir. Jaz, GOSPOD, bom njihov Bog in moj služabnik David bo knez sredi med njimi. Jaz, GOSPOD, sem govoril." (Ez 34,23.24) David je bil v Ezekielovem času že davno mrtev, zato je mišljen naslednik iz njegove hiše. V našem primeru imamo opraviti z mesijansko obljubo, Mesija pa je Kristus.
Jezus Kristus je tisti, na katerem so se izpolnile mesijanske obljube prerokov, on je resnični dobri pastir, ki je dal življenje "za ovce." Njegova na križu izvršena žrtev učinkuje na eno samo kategorijo ljudi, na tiste, ki jih Gospod imenuje "moje ovce". Ta termin iz živinoreje se zdi mnogim dane naravnost pohujšljiv, saj nam je postalo kmetijstvo povečini španska vas. Zakaj je Jezus primerjal svoje ljudi z ovcami, in ne s kakimi primati, sem že pisal v sestavku Izgubljeno in najdeno, zato tega na tem mestu ne mislim ponavljati.
V Jn 10,16 je Jezus povedal, da ima "še druge ovce, ki niso iz tega hleva". Veliko je takih, ki to stvar narobe razlagajo, ko pravijo, da obstajajo poleg kristjanov še drugi, ki naj bi jih Gospod odrešil, kar je huda zmota. Jezus je namreč te besede govoril Judom, ne kristjanom, saj kristjanov tedaj še ni bilo. Nekateri Judje so sprejeli vero vanj, torej so bili odrešeni. Druge ovce pa so ljudje izven judovstva, ki so tudi sprejeli vero, torej tisti, ki jih Judje imenujejo goyim (po naše pogani) in so tudi odrešeni. Naš dobri pastir je spravil z nebeškim Očetom tako ljudi iz judovstva, kot ljudi iz poganstva, oziroma, kot je napisal apostol Pavel: "Prišel je, da bi oznanil mir vam, ki ste bili daleč, in mir tistim, ki so bili blizu. Kajti po njem imamo oboji dostop k Očetu v enem Duhu." (Ef 2,17.18) Kristus je torej iz nas, ki smo bili daleč in iz tistih, ki so bili blizu, naredil eno samo (zdaj že moremo reči: krščansko) ljudstvo, saj nam je dal svoj mir in obojim omogočil neposredni dostop k nebeškemu Očetu.
Jezus Kristus je edini popolni, pravi in dobri pastir Božje cerkve. Nanj se lahko obrnemo, kadar zatajijo človeški pastirji. On je pastir in škof naših duš (cf. 1Pt 2,25 CHR). On sam je odnesel naše grehe na les križa, nakar je bil obujen za naše opravičenje (cf. 1Pt 2,25. Rim 4,25). Svoje življenje je predal za svoje ljudstvo (cf. Heb 7,27. Jn 15,13). On je naše krepčilo v življenju in smrti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar