Apostoli so bili na velikonočno nedeljo zvečer zbrani v neki hiši v Jeruzalemu in premlevali dogodke tistega dne. Iz strahu pred Judi so skrbno zapahnili vrata. Vedeli so sicer, da je Gospodovo telo "izginilo" iz groba, Marija Magdalena in še dva učenca pa so jim sporočili, da so ga srečali. Kot poroča evangelist Marko, jim niso verjeli (cf. Mr 16,9-13). Tudi tedaj ni bilo namreč v navadi, da bi nekdo, ki je ležal v grobnici, ročno odmaknil kamen, težak med 1300 - 1800 kg in odšel na sprehod. Zato je bilo presenečenje ob srečanju z vstalim Gospodom zares popolno.
Toda, spet ni šlo brez manjšega zapleta, saj je bil apostol Tomaž ravno takrat odsoten. Ko so mu ostali povedali, da so srečali Gospoda, jim je odgovoril: "Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval." (Jn 20,25b) Treba je priznati, da je bil Tomaž pri tem malce nedosleden. V tisto, kar vidiš pač ni treba verovati, ali pač?
Čez teden dni je tudi Tomaža čakalo enako presenečenje kot njegove kolege. Gospod se je tokrat pojavil pred vso enajsterico apostolov, rekoč Tomažu: "Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren." (Jn 20,27) Slednjega je to dejstvo tako osupnilo, da je bil komajda zmožen izdaviti teh nekaj besed: "Moj Gospod in moj Bog!" (Jn 20,28) Jezus ga je na to dobrohotno pograjal: "Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" (Jn 20,29)
Čez teden dni je tudi Tomaža čakalo enako presenečenje kot njegove kolege. Gospod se je tokrat pojavil pred vso enajsterico apostolov, rekoč Tomažu: "Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren." (Jn 20,27) Slednjega je to dejstvo tako osupnilo, da je bil komajda zmožen izdaviti teh nekaj besed: "Moj Gospod in moj Bog!" (Jn 20,28) Jezus ga je na to dobrohotno pograjal: "Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" (Jn 20,29)
V dneh okoli velike noči se na družbenih omrežjih pojavlja precej zanimivih cvetk v zvezi z veliko nočjo. Ena je bila napisna v smislu tega, kako je mogoče, da ne praznujemo vsako leto Jezusovega vstajenja na isti datum. Malo brskanja po internetu bi mu pomagalo, da bi izvedel, da se določa datum velike noči po lunarnem koledarju, ker se je pač vstajenje zgodilo v času judovske pashe, Judje pa določajo datum pashe po lunarnem koledarju.
Znani novinar in odličen fotograf, gospod Arne Hodalič, pa je na svojem Facebook profilu objavil sliko notranjosti ljubljanske pravoslavne cerkve, ob njej pa med drugim zapisal: "Kako naj verjamem ljudem, ki se jim vse do danes ni uspelo dogovoriti kdaj TOČNO je Jezus vstal od mrtvih???" Dobro vprašanje, vredno kakega Tomaža. Ampak odgovor niti ni preveč zapleten. Zgodilo se je na 1. dan v tednu, 16. nisana leta 30. Letošnji 16. nisan bi prišel na petek, kar je razvidno iz tega koledarja. Toda kristjani so se na koncu poenotili, da naj se krščanska pasha (velika noč) praznuje vsakič na nedeljo, zato so se na nikejskem koncilu dogovorili, da se velika noč praznuje vsako prvo nedeljo po prvi pomladanski polni luni. Za preračunavanje tega datuma so izdelali posebne tabele, ki niso povsem točne, ampak tradicija je močna stvar. Ko je krščanski Zahod prešel na gregorijanski koledar, je opustil pravilo, da velika noč ne sme biti v istem tednu kot judovska pasha. Tega pravila pa se še vedno držijo na vzhodu. To je zelo poenostavljeno napisano, več o tem najdete v tem članku (v hrvaščini). Sedaj se postavlja vprašanje, ali bi gospod, ko bi vse to izvedel verjel? Nisem prepričan, toda več o tem v naslednjem odstavku.
Peter Boghossian je ob neki priložnosti intervjuval Richarda Dawkinsa in sta se med drugim pogovarjala, pod katerim pogojem bi Dawkins začel verjeti v Boga. Ta je izjavil, da bi ga lahko prepričal drugi Kristusov prihod, ali pa če bi se Bog oglasil in na ves glas zavpil: "Jaz sem Bog!". Toda v nadaljevanju je priznal, da ga niti to ne bi prepričalo, pa tudi to ne, če bi se zvezde na nebu razporedile v obliki napisa: "Jaz sem Bog, verujte vame!" V vsakem primeru bi raje poiskal "logične", oziroma naturalistične razlage teh pojavov, kot so halucinacije, vesoljci in podobno. O tem govori naslednji video. Naš največji problem pred Bogom pravzaprav ni logične, ampak moralne narave.
Kristjani smo tisti Adamovi potomci, na katere se tudi v 21. stoletju nanašajo Jezusove besede: "Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" Mnogi Judje, ki so videli Jezusove čudeže, temu navkljub niso verovali. Nekateri Judje so začeli verovati pozneje, večina pa nikoli. Tudi Dawkins je povedal, da ne bi veroval, četudi bi videl kakšen čudež. Toda o tem, kdo bo veroval, ne odločamo mi, ampak Bog po svoji milosti.
Verovati v Jezusa Kristusa namreč pomeni tudi verovati v Božjo milost. Milost je brezplačen Božji dar, ki ga Bog podarja svojim izvoljenim, podarja pa ga po veri, oziroma, kot je napisal apostol Pavel: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,8) Vera, ki rešuje, je iz milosti. Jezus Kristus blagruje vse, ki ga niso videli, a verujejo, saj je ta vera znamenje pripadnosti njemu in znamenje odrešenosti. Zato blagor tistim, ki nis(m)o videli, pa s(m)o začeli verovati! To potrjujejo tudi naslednje Jezusove besede: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)
V kolikor pa kdo med mojimi bralci praznuje veliko noč v skladu z vzhodnim načinom računanja pashalij, torej danes, mu voščim z besedami: "Kristus je vstal!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar