Tedaj je Peter spregovoril: "Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, 35 temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna. 36 Izraelovim sinovom je poslal besedo in jim sporočil evangelij miru po Jezusu Kristusu, ki je Gospod vsega. 37 Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je oznanjal Janez: 38 Veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim. 39 Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jeruzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. 40 Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, 41 ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih. 42 Nam je tudi naročil, naj oznanjamo ljudstvu in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. 43 O njem pričujejo vsi preroki: Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi." (Apd 10, 34-43)
Zgornja perikopa služi v tradicionalnem lekcionarju kot prvo berilo na velikonočni ponedeljek. Širši kontekst tega odlomka je spreobrnitev rimskega stotnika Kornelija in njegove družine. V tem kratkem nagovoru je apostol Peter povzel bistvo velikonočne skrivnosti, ki je pravzaprav jedro evangelija.
Peter je bil dober Jud in kot tak je bil prepričan, da je Bog edino Bog Judov kot naroda pretežno v biološkem smislu. Toda prišel je do spoznanja, da Bog ni le Bog Judov, ampak vseh tistih, ki ga resnično spoštujejo, mu služijo in pravično ravnajo. Res je, da je Izraelski narod tisti, ki mu je bila najprej dana Božja beseda, ampak vse to je bilo po Božjem načrtu, kajti izraelsko ljudstvo je bilo določeno, da se iz njega rodi Odrešenik (Rim 9,5). Iz vv. 37 sl. je razvidno, da ni bilo Jezusovo delovanje za prisotne nobena neznanka. Neznanko jim je predstavljal smoter njegovega delovanja, smrti in vstajenja. V tem je srž evangelija. Apostol Pavel je s tem v zvezi zapisal: "On je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) Jezus ni bil le zgled pobožnega življenja v skladu z Božjo voljo, ampak žrtveno jagnje, ki je odvzelo ves naš greh, njegovo vstajenje od mrtvih pa je dokaz, da je resnični Mesija in da zagotavlja opravičenje vsem, ki vanj verujejo. Vera v našem primeru ne pomeni le intelektualnega pristanka na to, da je nekoč živel neki Jezus, ki so ga križali in je vstal od mrtvih (to brez kakršnega koli haska ve celo hudič), ampak predanost njemu kot Odrešeniku in Gospodu. Ta Mesija bo nekega dne prišel sodit živim in mrtvim. Ljudje bodo (ob)sojeni po svojih delih, odrešeni pa so (že tukaj in zdaj) po veri (Rim 2,6. 3,20. Apd 10,34. Gal 2,15. Ef 2,8).
Ta evangelij se danes v Evropi in drugod v "razvitem svetu" izgublja, z njim vred pa se izgublja tudi vera. Ko se neka vera izgubi, za njo nikoli ne ostane duhovni vakuum, ampak jo nadomestijo druge vere. Današnja Turčija je bila nekoč popolnoma krščanska, danes je 99 % muslimanska. To se nam zdi danes popolnoma razumljivo. Manj razumljiva se zdi neodpornost sodobne Evrope in ostalega "zahodnega" sveta pred prodirajočim islamom. Razni "znanstveni" svetovni nazori očitno nič ne pomagajo proti preteči nevarnosti. Zahod se obnaša kot babilonski kralj Belšacár, preden so mu mesto in državo zavzeli Perzijci: "Kralj Belšacár je priredil veliko gostijo svojim tisoč velikašem in s temi tisočimi je pil vino. Ko je tako popival vino, je Belšacár rekel, naj
prinesejo zlate in srebrne posode, ki jih je bil njegov oče
Nebukadnezar odnesel iz templja v Jeruzalemu, da bi iz njih pili kralj,
njegovi velikaši, njegove žene in njegove stranske žene. Tedaj so prinesli zlate posode, ki so jih bili
odnesli iz templja, Božje hiše v Jeruzalemu, in pili so iz njih kralj,
njegovi velikaši, njegove žene in njegove stranske žene. Pili so vino in slavili bogove iz zlata in srebra, brona, železa, lesa in kamna." (Dan 5,1-4) Kralj Belšacár se ni zavedal, kaj je sveto in ni ločil svetega od posvetnega. Še malo in je bil umorjen, državo pa smo mu prevzeli Perzijci (Dan 5,30. 6,1). Zato apostol Pavel opozarja Ne slepite se: "Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7) Tudi zahodni svet že počasi žanje tisto, kar je sejal in še vedno brezumno seje.
Seveda je zelo prijetno obsojati svet za njegove grehe, toda svet je takšen kot je, pa tudi nikoli ni bil bistveno drugačen, le zunanjost se je spreminjala. Kje se je torej dejansko zalomilo in od kod ta duhovni vakuum? Pravilo pravi, da spada čoln v vodo, voda pa ne sodi v čoln. Enako spada cerkev v svet, s tem namenom jo je tudi vzpostavil naš Gospod, ko je dal zapoved svojim apostolom: "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!" (Mt 28,19.20a) Posvetnjaška miselnost pa ne sodi v cerkev, o čemer piše sv. Pavel naslednje: "In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2) V današnji cerkvi najdemo skoraj vse, le evangelija skorajda ne. Liberalne protestantske denominacije so se že tako prilagodile miselnosti sveta, da govorijo enako kot svet. Zadnje čase opažamo podoben pojav pri rimskih katoličanih. Papež Bergoglio oznanja namesto evangelija "podnebno pravičnost", nebrzdano sprejemanje priseljevanja muslimanov v Evropo, pregled dnevnopolitičnih dogodkov in mnoge druge "vrednote", ki jih je iznašel ta svet. S predstavniki "religije miru" podpisuje nekakšne izjave o skupnem vesoljnem bratstvu in sestrstvu vseh ljudi, kar je sad prostozidarske, ne krščanske miselnosti. Pred drugim vatikanskim koncilom je Rimska cerkev učila, da postane posameznik Božji otrok pri krstu. Z reformiranega protestantskega gledišča bi se o tem dalo debatirati, toda pozor: danes razglašajo že kar vse ljudi brez izjeme za Božje otroke. To je v nasprotju z naukom tako same Rimske cerkve pred 2. vatikanskim koncilom, kot Svetega pisma. Nič kaj drugače ni pri protestantih, glede na to, da se je tu liberalizem in modernizem vtihotapil že davno poprej, je stvar še slabša. Dobro ni niti v cerkvah, ki se imajo za evangelijske. V le-teh danes oznanjujejo bolj moralo kot evangelij. Z moralo samo ni sicer nič narobe, ampak morala sama ni evangelij, temveč postava. Cerkev pa mora oznanjati tako eno kot drugo in to vzporedno. Cerkve brez evangelija postajajo vse bolj mrtve, kar seveda okolica zelo dobro zaznava. Se sploh še smemo čuditi požigom cerkva po Evropi in napadom na cerkvene služabnike?
Sveta ne rešujejo takšne in drugačne teologije, ampak živi, od mrtvih vstali Gospod Jezus Kristus, kajti, kot je rekel sv. Peter članom Kornelijeve družine: "Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi." (Apd 10,43b)
Ni komentarjev:
Objavite komentar