Ko je minila sobota, so Marija Magdalena, Marija, Jakobova mati, in Salóma kupile dišav, da bi ga šle mazilit. 2 Prvi dan tedna so šle h grobu navsezgodaj, ko je sonce vzšlo. 3 Med seboj so govorile: "Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?" 4 Ko pa so se ozrle tja, so videle, da je kamen odvaljen; in bil je zelo velik. 5 Stopile so v grob in zagledale mladeniča, ki je sedèl na desni strani, ogrnjen z belim oblačilom, in so se zelo začudile. 6 On pa jim je rekel: "Ne čudite se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Bil je obujen. Ni ga tukaj. Poglejte kraj, kamor so ga položili. 7 Toda pojdite in povejte njegovim učencem in Petru: 'Pred vami pojde v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.'" 8 Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se. (Mr 16, 1-8)
Ker je bila pasha tik pred vrati, je bilo treba Jezusovo truplo na hitro pokopati, ne da bi pred tem opravili njegovo maziljenje. Zato se je skupina pogumnih žensk, odločila, da to delo opravi po končanih praznikih. Moški del učencev se je tedaj iz strahu pred Judi skril na varno. Pred ženskami pa je bil velik problem, saj niso vedele, kdo bi jim odvalil kamen od groba, v katerega so položili Jezusa, saj so takšni kamni tehtali od ene do dve toni. Toda skrb je bila nepotrebna: grobnica je bila namreč že odprta. V njej je bil angel v podobi mladeniča, ki jim je sporočil veselo novico, da je bil naš Gospod obujen od mrtvih. Angeli niso krilata bitja v ženskih telesih, kot jih vidimo na cerkvenih podobah, ampak bitja, ki so vsem, ki so se z njimi srečali, vlili kar nekaj strahu v kosti, zato ni čudno, da so bile ženske prestrašene.
Zdaj pa si poglejmo, zakaj je Kristusovo vstajenje tako pomembno in zakaj ga kristjani tako poudarjamo. Werner Dahlheim je svojem delu Die Welt zur Zeit Jesu (v srbskem prevodu Svet u Isusovo doba) med drugim napisal naslednje:
Vstajenje je dalo pečat na najzgodnejši simbol vere, ki ga lahko preberemo pri svetem Pavlu v Prvem pismu Korinčanom: "Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih." Ta stavek je spremenil vse, smrt in življenje vsakega človeka. Vseboval je sporočilo, ki je bilo edino pomembno in ki je vsem odpiralo vrata večnosti: "Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni."*
Dahlheim, avtor zgornjega citata, ni kristjan, ampak skeptik, kar dokazuje na mnogih mestih v svoji knjigi. Zelo dobro pa se zaveda, da temelji naša vera na enem točno določenem dejstvu, na katerem vsa naša zgradba stoji ali pade. To dejstvo je Kristusovo vstajenje, ki je enkraten dogodek v zgodovini človeštva. V bistvu gre za pečat na vso Jezusovo službo. Zakaj je tako, bom na kratko napisal v nadaljevanju.
Božji Sin se je utelesil kot Jezus iz Nazareta in živel na zemlji popolno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu. S svojo aktivno poslušnostjo Očetu ter s svojim trpljenjem in smrtjo je dovršil delo odrešenja za grehe človeštva. Njegova zadnja beseda pred smrtjo je bila: "Τετέλεσται," (Jn 20,30), kar lahko prevajamo kot: "Izpolnjeno je (tako SSP)," "Dovršeno je," "Izvršeno je," ipd. Junaki mnogih romanov in filmov izrečejo pred smrtjo neko pomembno ali ganljivo misel. Zato ta Jezusova izjava sama zase še ne pomeni nič posebnega, kar nam nazorno pove apostol Pavel, ko pravi: "Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera. Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni." (1Kor 15,14.17.19) To, da je nekaj dovršeno ali izpolnjeno, bi lahko rekel kdorkoli, in nato umrl. Taka izjava je torej nekaj podobnega kot dokument brez pečata, kar je v bistvu oksimoren, saj tak dokument nima veljave in v resnici sploh ni dokument. Toda s svojim vstajenjem je Jezus dokazal, da je njegovo poslanstvo na zemlji zares izpolnjeno, oziroma dovršeno. Zaradi tega pravi Pavel na drugem mestu: "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) Kristusovo vstajenje je torej pečat, ki potrjuje resničnost in veljavnost njegovega odrešenjskega dela. Jezus je s svojo žrtvijo priskrbel popolno odkupitev, zadostitev in odrešenje za grehe ljudi, tako pretekle, kot sedanje in prihodnje.
Kako pa pride Gospodovo odrešenjsko delo k nam in kako se aplicira na nas? Apostol Janez pravi: "To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina." (1Jn 5,13) Odrešenje je nekaj, česar se ne da prejeti z rokami ali usti. Roka, s katero lahko prejmemo odrešenje, je vera. Odrešenje se pridobi z vero. Vera je popolno zaupanje v Jezusa - Odrešenika in zanašanje na njegovo popolno pravičnost.
Božji Sin se je utelesil kot Jezus iz Nazareta in živel na zemlji popolno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu. S svojo aktivno poslušnostjo Očetu ter s svojim trpljenjem in smrtjo je dovršil delo odrešenja za grehe človeštva. Njegova zadnja beseda pred smrtjo je bila: "Τετέλεσται," (Jn 20,30), kar lahko prevajamo kot: "Izpolnjeno je (tako SSP)," "Dovršeno je," "Izvršeno je," ipd. Junaki mnogih romanov in filmov izrečejo pred smrtjo neko pomembno ali ganljivo misel. Zato ta Jezusova izjava sama zase še ne pomeni nič posebnega, kar nam nazorno pove apostol Pavel, ko pravi: "Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera. Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni." (1Kor 15,14.17.19) To, da je nekaj dovršeno ali izpolnjeno, bi lahko rekel kdorkoli, in nato umrl. Taka izjava je torej nekaj podobnega kot dokument brez pečata, kar je v bistvu oksimoren, saj tak dokument nima veljave in v resnici sploh ni dokument. Toda s svojim vstajenjem je Jezus dokazal, da je njegovo poslanstvo na zemlji zares izpolnjeno, oziroma dovršeno. Zaradi tega pravi Pavel na drugem mestu: "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) Kristusovo vstajenje je torej pečat, ki potrjuje resničnost in veljavnost njegovega odrešenjskega dela. Jezus je s svojo žrtvijo priskrbel popolno odkupitev, zadostitev in odrešenje za grehe ljudi, tako pretekle, kot sedanje in prihodnje.
Kako pa pride Gospodovo odrešenjsko delo k nam in kako se aplicira na nas? Apostol Janez pravi: "To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina." (1Jn 5,13) Odrešenje je nekaj, česar se ne da prejeti z rokami ali usti. Roka, s katero lahko prejmemo odrešenje, je vera. Odrešenje se pridobi z vero. Vera je popolno zaupanje v Jezusa - Odrešenika in zanašanje na njegovo popolno pravičnost.
Vsem, ki to berete, želim, da Bog v obilju razlije svoj dar vere na vas in naj vam bodo ti velikonočni prazniki v blagoslov ter veselje!
*Verner Dalhajm, Svet u Isusovo doba, Laguna, Beograd 2016. S. 101-102. Poslovenil: Dizma
Ni komentarjev:
Objavite komentar