Cvetna nedelja je v naših krajih znana predvsem po pisani folklori, ki se izraža z oljčnimi vejicami, živopisnimi butaricami (ki so včasih prave butare, ali celo hlodi), presmeci in podobnim, kar potem v cerkvi blagoslovijo. To je ljudska tradicija, ki hoče spominjati na Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, nekaj dni pred smrtjo na križu. Ta dan se nekako povezujeta Kristusovo zmagoslavje in trpljenje.
Omenjeni Jezusov vhod ni bil njegov prvi triumf. Ko je ob neki priložnosti s petimi hlebi in dvema ribama nahranil nekaj tisočglavo množico, so bili ljudje zelo navdušeni. Toda: "Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro," (Jn 6,15) in ideja o mesijanski posvetni kraljevini je šla v nič. Še več, ko so ga malo pozneje odkrili v Kafarnaumu, so, poslušajoč njegov govor, doživeli popolno razočaranje, zaradi česar so vsi, razen dvanajsterih, odstopili od njega. Svet se hitro navduši, pa tudi razočara: hitro pridobljeno, hitro izgubljeno.
Ob njegovem slavnostnem prihodu v Jeruzalem ga je pred mestom pričakala množica učencev, ki so najbrž pričakovali skorajšnji nastop Božjega kraljestva. Ko je prijezdil na oslu, so mu polagali plašče na pot, s čimer so mu priznali vdanost kot vladarju. Ljudje so mu mahali s palmovimi vejami in mu jih polagali na pot. Zmagoslavje je bilo videti popolno. Seveda so se tu takoj našli nepogrešljivi farizeji, ki jih je ves ta spektakel zmotil, še bolj pa jih je najbrž zmotilo omenjanje Tistega, ki prihaja v Gospodovem imenu (cf. Ps 118,26). zato so mu rekli, naj pomiri množico in pograja svoje preveč navdušene učence. Toda on je farizejem odgovoril z oblastjo, ki jo je imel kot So-stvarnik vesoljstva. Psalmist David je zapisal: "Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok." (Ps 19,2) Zato jim je naš Gospod odvrnil, da bodo kamni vpili, če učenci umolknejo, kajti vse stvarstvo je tisto, ki oznanja njegovo slavo. Ni znano, kako so to izjavo razumeli farizeji. Zagotovo ne na pravi način, sicer ne bi bili med tistimi, ki so čez nekaj dni Gospoda slave poslali v smrt.
In sedaj smo pri drugem delu tega prazničnega dne, ki je zaznamovan z Gospodovim trpljenjem. Zmagoslavnemu prihodu v Jeruzalem je sledila sramotna in mučna smrt na križu. Tudi takrat se je zbrala neka množica ljudi, ki je vpila: "Križaj ga!" So bili med tisto drugo množico tudi ljudje, ki so ga poveličevali ob prihodu v Jeruzalem? Morda, vendar o tem ne vemo nič določnega. Toda smrti na križu je sledil še večji triumf, kot je bil tisti na cvetno nedeljo: vstajenje. To dejanje je bilo dokaz, da Jezusova smrt ni bila nesmiselna, ker je vsem, ki verujejo, prinesla odpuščanje grehov, njegovo vstajenje pa je dokaz, da je Jezus priskrbel popolno opravičenje za tiste, ki mu pripadajo.
Vera v Jezusa Kristusa varuje pred obsodbo: "Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina." (Jn 3,17) On nam je je s svojo popolno poslušnostjo, vse do smrti na križu, prislužil tisto, česar sami nismo zmožni zaslužiti.
Ali mu zaupaš in se zanašaš na njega?
Ni komentarjev:
Objavite komentar