Sledenje Dobremu pastirju

Tedaj so ga obstopili Judje in mu govorili: "Doklej nas boš pustil v negotovosti? Če si ti Mesija, nam odkrito povej!" 25 Jezus jim je odgovoril: "Povedal sem vam, pa ne verjamete. Dela, ki jih opravljam v imenu svojega Očeta, ta pričajo o meni. 26 Toda vi mi ne verjamete, ker niste izmed mojih ovc. 27 Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. 28 Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. 29 Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. 30 Jaz in Oče sva eno."     (Jn 10,24-30)

Omenjeno dogajanje se je odvijalo v zimskem času, ob prazniku tempeljskega posvečenja (Jn 10,22).  Ko so Judje, ki so bili v templju, videli Jezusa, ki se je sprehajal po Salomonovem stebrišču (Jn 10,23), so ga obstopili in razvil se je dialog, v katerem jim je Jezus povedal nekaj pomembnih resnic. 

1. Dela, ki jih je Jezus opravljal v imenu svojega nebeškega Očeta,  dokazujejo, da je pravi in resnični Mesija. Ker govorijo dejanja močneje od besed, je nesmiselno, da bi to še dodatno ponavljal. Tudi če jim to desetkrat razloži, mu še vedno ne bodo verovali. 
2. Tisti, ki ne verjamejo, da je on Mesija, niso izmed "njegovih ovc", saj "njegove ovce" poslušajo njegov glas in gredo za Njim. 
3. Jezus si "svojih ovc", torej  oseb, ki mu sledijo,  ni sam izbral, ampak mu jih je dal nebeški Oče. Zato pravi Pavel: "Pred stvarjenjem sveta nas je (Bog Oče, op. Diz.) izvolil v njem (Kristusu, op. Diz.), da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je  vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje."  (Ef 1,4.5) Bog Oče je torej nekatere posameznike iz človeškega rodu vnaprej določil, oziroma izvolil v Kristusu. Zakaj se je odločil tako in ne kako drugače, ne vemo. To je skrivnost. Vemo le, da je bil takšen sklep njegove volje.  
4. Vsi, ki jih je Oče izročil svojemu Sinu, imajo večno življenje. Nihče jih ne more iztrgati iz Jezusove roke, nihče jim ne more vzeti njihovega odrešenja. Kdor je odrešen, ne more izgubiti odrešenja. Božji otrok ne more jutri postati otrok koga drugega.  Nekatere cerkve zmotno učijo, da je mogoče odrešenje izgubiti, nato spet pridobiti, nato spet izgubiti itn. To ni logično, kajti, nemogoče je, da bi bil nekdo danes Božji otrok, jutri hudičev, pojutrišnjem pa spet Božji otrok. Bog nikoli ne rešuje napol. Lahko si, ali pa nisi Božji otrok. Obstajajo Božji otroci, ki občasno odtavajo, a jih vseeno nihče ne more iztrgati iz Očetove roke, zato se taki vrnejo. 
5. Jezus in Oče sta eno. Bog Sin in Bog Oče sta dve osebi enega troedinega Boga. Zato pravi Jezus na drugem mestu, da dela Sin tisto, kar dela Oče (Jn 5,19.20).  Jezus v vsem izpolnjuje Očetovo voljo: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel,  kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal.  Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan.  Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan."  (Jn 6,37-40) Vsakdo, ki je izvoljen in določen od nebeškega Očeta, pride prej ali slej k Jezusu. Jezus v popolnosti izpolnjuje Očetovo voljo, zato ne zavrže nikogar, ki pride k njemu. Skladno z Očetovo voljo ima večno življenje vsak, kdor veruje v Božjega Sina Jezusa Kristusa, ki je umrl za naše grehe in bil obujen zavoljo našega opravičenja (cf. Rim 4,25). Verovati v Jezusa pomeni, da mu zaupamo in se zanašamo nanj in na njegove obljube. On nam je priskrbel popolno odrešenje. To je ena najlepših in najbolj ohrabrujočih resnic Svetega pisma. 

Jezus nas uči, da nam ni treba tavati v strahu in negotovosti. Ne rešujejo nas naša dela, saj sami nikoli ne moremo  Bogu zadostiti za svoje grehe. Rešuje nas čudežna Gospodova milost, ki je večja od vsakega greha in vsake krivde. Kdor pozna to milost, pripada Jezusu, in ni nobene sile, ki bi ga mogla iztrgati iz Gospodove roke. 

V tem je skrivnost prave vere.