Nekdo izmed farizejev ga je prosil, naj jé z njim. Ko je stopil v farizejevo hišo, je sédel za mizo. 37 In glej, ko je neka žena, ki je bila v mestu grešnica, izvedela, da je v farizejevi hiši pri mizi, je prinesla alabastrno posodo dišavnega olja 38 in vsa objokana od zadaj stopila k njegovim nogam ter mu jih začela močiti s solzami. Brisala mu je noge z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem. 39 Ko je to videl farizej, ki ga je povabil, je sam pri sebi dejal: "Ko bi bil ta prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je; vedel bi, da je grešnica." 40 In Jezus mu je odgovoril: "Simon, nekaj ti moram povedati." On pa mu je rekel: "Učitelj, povej." 41 "Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset. 42 Ker nista mogla vrniti, je dolg obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo bolj ljubil?" 43 Simon je odgovoril: "Zdi se mi, da tisti, kateremu je več odpustil." On pa mu je rekel: "Prav si presodil." 44 In obrnil se je k ženi in rekel Simonu: "Vidiš to ženo? Ko sem stopil v tvojo hišo, mi nisi ponudil vode za noge; ta pa mi je s solzami zmočila noge in jih obrisala s svojimi lasmi. 45 Poljubil me nisi; ta pa ni nehala poljubljati mojih nog, odkar sem prišel. 46 Glave mi nisi mazilil z oljem; ta pa mi je z dišavnim oljem mazilila noge. 47 Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi." 48 Njej pa je rekel: "Odpuščeni so tvoji grehi!" 49 Tedaj so tisti, ki so bili z njim pri mizi, začeli pri sebi govoriti: "Kdo je ta, ki celó grehe odpušča?" 50 On pa je rekel ženi: "Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!" (Lk 7,36-50)
Simonov problem iz svetopisemskega odlomka na zgornji
povezavi, ni le nek partikularni osebni problem, ampak splošni človeški problem, kije znan že od edenskega
vrta. Reče se mu greh. Tudi grešnica, ki se je prikradla k Jezusu (v
preteklosti so jo zmotno radi zamenjevali z Marijo Magdaleno), je imela isti
problem. Razlika med obema osebama je ta, da se je ona zavedala svojega
problema, farizej Simon pa ne.
Naš Simon je bil vzoren človek, ugleden član skupnosti, Jezus mu je bil očitno simpatičen, saj ga v nasprotnem primeru najbrž ne bi povabil obedovat v svojo hišo. Vestno je izpolnjeval vse zahteve postave, kot so to zahtevala bolj ali manj stara pravila rabinov, ki so se imeli za izvrstne razlagalce postave. Ko je zagledal v svoji hiši razvpito grešnico, mu je bilo, kar je razvidno iz teksta, zelo neprijetno. To, da je Jezus, ko mu je začela s solzami močiti noge, mu jih brisati z lasmi in maziliti z oljem, ni nagnal, se mu je zdelo nekaj nezaslišanega: "Ko bi bil ta prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je; vedel bi, da je grešnica." (Mt 7,39) Toda, ker je hotel biti vljuden, je raje molčal. Toda Jezus je prebral njegove misli in začel se je dvogovor. Tudi Jezus je bil uvideven in je farizeju zastavil naslednje vprašanje: "Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset. Ker nista mogla vrniti, je dolg obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo bolj ljubil?" (Ibid. vv. 41.42) Simon je pravilno odgovoril, da tisti, ki mu je bilo več odpuščeno. Tedaj je Jezus to priliko apliciral na aktualni primer, pri čemer je prisotnim pojasnil, da mu je razvpita grešnica izkazala večjo ljubezen kot Simon. Na koncu je podal nauk: "Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi," (Ibid. v. 47) njej pa je podal zagotovilo: "Odpuščeni so ti tvoji grehi." (Ib. v. 48) Te besede so prisotne zmotile, češ, kdo je ta, ki si drzne lastiti pravico do odpuščanja grehov? Jezus je nato rekel ženi: "Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!" (Ibid. v. 50)
Ob neki drugi priložnosti je Jezus rekel farizejem: "Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo." (Mt 21,31) Le zakaj? Pravičnežem, kot je bil Simon in drugi farizeji, se je, kot se za pravičneže spodobi, zdelo, da je njihovo življenje dovolj dobro in popolno, da si s tem zaslužijo vstopnico v Božje kraljestvo. Morda je kdo rekel: "No, ja, nisem ravno čisto popoln, sicer pa, le kdo je popoln? Se pa trudim, prizadevam si za izpolnjevanje predpisov, ves čas delam za Božjo stvar, opravkljam predpisane molitve in druge pobožnosti, plačujem desetino, dajem miloščino," in podobno. Njihov problem je bil, da svojega dejanskega problema v resnici niso poznali. Zato pa so na drugi strani k njemu rinili cestninarji in grešniki vseh vrst (cf. Lk 15,1). Ti so se zavedali svojega problema in prihajali pred Gospoda z vero. Kako je že rekel Jezus neimenovani grešnici? "Tvoja vera te je rešila!" (Lk 7,50) Resnična in iskrena vera ni nikoli pasivna. Ker je ženska verovala, je poiskala Jezusa na Simonovem domu, kjer se je potem odvijal ves dogodek. Dejanska vera vedno rodi sadove. Ženina ljubezen, o kateri govori Jezus, je bila posledica, sad njene vere. Zavedala se je, da je Jezus te, ki odpušča grehe, in bila je hvaležna.
Naš Simon je bil vzoren človek, ugleden član skupnosti, Jezus mu je bil očitno simpatičen, saj ga v nasprotnem primeru najbrž ne bi povabil obedovat v svojo hišo. Vestno je izpolnjeval vse zahteve postave, kot so to zahtevala bolj ali manj stara pravila rabinov, ki so se imeli za izvrstne razlagalce postave. Ko je zagledal v svoji hiši razvpito grešnico, mu je bilo, kar je razvidno iz teksta, zelo neprijetno. To, da je Jezus, ko mu je začela s solzami močiti noge, mu jih brisati z lasmi in maziliti z oljem, ni nagnal, se mu je zdelo nekaj nezaslišanega: "Ko bi bil ta prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je; vedel bi, da je grešnica." (Mt 7,39) Toda, ker je hotel biti vljuden, je raje molčal. Toda Jezus je prebral njegove misli in začel se je dvogovor. Tudi Jezus je bil uvideven in je farizeju zastavil naslednje vprašanje: "Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset. Ker nista mogla vrniti, je dolg obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo bolj ljubil?" (Ibid. vv. 41.42) Simon je pravilno odgovoril, da tisti, ki mu je bilo več odpuščeno. Tedaj je Jezus to priliko apliciral na aktualni primer, pri čemer je prisotnim pojasnil, da mu je razvpita grešnica izkazala večjo ljubezen kot Simon. Na koncu je podal nauk: "Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi," (Ibid. v. 47) njej pa je podal zagotovilo: "Odpuščeni so ti tvoji grehi." (Ib. v. 48) Te besede so prisotne zmotile, češ, kdo je ta, ki si drzne lastiti pravico do odpuščanja grehov? Jezus je nato rekel ženi: "Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!" (Ibid. v. 50)
Ob neki drugi priložnosti je Jezus rekel farizejem: "Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo." (Mt 21,31) Le zakaj? Pravičnežem, kot je bil Simon in drugi farizeji, se je, kot se za pravičneže spodobi, zdelo, da je njihovo življenje dovolj dobro in popolno, da si s tem zaslužijo vstopnico v Božje kraljestvo. Morda je kdo rekel: "No, ja, nisem ravno čisto popoln, sicer pa, le kdo je popoln? Se pa trudim, prizadevam si za izpolnjevanje predpisov, ves čas delam za Božjo stvar, opravkljam predpisane molitve in druge pobožnosti, plačujem desetino, dajem miloščino," in podobno. Njihov problem je bil, da svojega dejanskega problema v resnici niso poznali. Zato pa so na drugi strani k njemu rinili cestninarji in grešniki vseh vrst (cf. Lk 15,1). Ti so se zavedali svojega problema in prihajali pred Gospoda z vero. Kako je že rekel Jezus neimenovani grešnici? "Tvoja vera te je rešila!" (Lk 7,50) Resnična in iskrena vera ni nikoli pasivna. Ker je ženska verovala, je poiskala Jezusa na Simonovem domu, kjer se je potem odvijal ves dogodek. Dejanska vera vedno rodi sadove. Ženina ljubezen, o kateri govori Jezus, je bila posledica, sad njene vere. Zavedala se je, da je Jezus te, ki odpušča grehe, in bila je hvaležna.
Tudi danes prihajajo k Jezusu ljudje vseh vrst: narkomani, tatovi, morilci, prostitutke itn., pa tudi ljudje, ki veljajo za spodobne in ugledne, kakršen je bil Simon. On je ta, kateremu prinašajo svoje grehe in slabosti, on pa je tisti, ki pravi o sebi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37) Ne le, da ne zavrže nikogar, ki prihaja k njemu, ampak mu da novo življenje, ki je večno življenje. On je namreč umrl za naše grehe in bil obujen zaradi našega opravičenja. Sam Jezus nam zagotavlja: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Njemu hvala in slava vekoma!
Ni komentarjev:
Objavite komentar