Kaj je zares pomembno

Med svojim poučevanjem jim je govoril: "Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, 39 prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, 40 ki vdovam požirajo hiše in na videz opravljajo dolge molitve; ti bodo strože obsojeni."

41 Sedèl je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. 42 Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. 43 Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: "Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. 44 Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje."

13,1 Ko je odhajal iz templja, mu je rekel eden izmed njegovih učencev: "Učitelj, poglej, kakšni kamni in kakšne stavbe!" 2 Jezus mu je dejal: "Te velike stavbe gledaš? Tu zagotovo ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen."               (Mr 12,38-13,2)

V pričujočem odlomku iz Evangelija po Marku najdemo tri primere, kjer je govora o tem, kaj je pristno in zares pomembno ter bistveno. 

V prvem delu, zapisanem v Mr 12,38-40, je Jezus svaril učence pred pismouki, torej pred ljudmi, ki so veljali za izvedence v stvareh vere, morale  in prava, ki je temeljilo na Mojzesovi postavi.  Naš Gospod tukaj vsekakor ni mislil vseh pismoukov, kajti med njimi so obstajale mnoge izjeme. Tako pravi na drugem mestu:  "Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro." (Mt 13,52) Med pismouki so se torej našli tudi takšni, ki so postali Jezusovi učenci.  Pismouki so bili izvedenci v Svetem pismu, ki so potem svoje znanje prenašali naprej. Ker je zaračunavanje razlaganja Svetega pisma  veljalo za neprimerno, so se mnogi izvedenci znašli tako, da so hodili na gostije, kjer so sedeli na častnih mestih. Podobne prednosti so si privoščili v shodnicah.  Pogoste žrtve njihove pogoltnosti  so bile vdove in druge ranljive skupine. Svojo pomembnost so poudarjali tudi z oblačili in zelo radi sprejemali čast od ljudi. Svojo pobožnost so dokazovali  z dolgimi molitvami, s čimer so hoteli narediti dodaten vtis na okolico. Jezus je  tako nepristno pobožnost obsojal. Prava pobožnost se namreč zavzema  za skrb za bližnje, zlasti ranljive, oziroma, kot pravi sv. Jakob: "Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski." (Jak 1,27a) Zaradi površnosti in neobčutljivosti za trpljenje bližnjih, je Jezus tem pismoukom napovedal strožjo sodbo. 

Naslednji primer (Mr 12,41-44) nam govori o kvantiteti in kvaliteti tistega, kar posameznik daruje za Božje kraljestvo.  Na ženskem dvorišču jeruzalemskega templja, ki je bilo dostopno vsem, so imeli postavljene pušice za pobiranje prispevkov. Seveda so premožneži metali vanje veliko denarja, pri čemer so bržkone poskrbeli tudi za publiciteto. Potem pa je prišla mimo uboga vdova in vrgla v pušico dva novčiča ali leptona. Lepton je bil kovanec z najnižjo vrednostjo, dva leptona pa sta znašala en kvadrant, kar je bila štiriinšestdesetina denarija, en denarij pa je veljal za dnevno plačilo delavca.  Toda Jezus ni pohvalil tistih, ki so metali veliko, ampak ravno to vdovo, ki je pravzaprav vrgla več kot vsi drugi. Če premoreš milijon evrov, se ni težko posloviti od nekaj tisočakov, če pa imaš v žepu le deset evrov in to daruješ naprej, je to velika žrtev. S tem je ta uboga vdova pokazala večjo in pristnejšo predanost od tistih premožnih.

Zunanji videz velikokrat zavaja. Ko je eden od učencev Jezusu omenil, kako čudovit in veličasten je jeruzalemski tempelj,  je Jezus hitro postavil stvari na pravo mesto in napovedal uničenje te čudovite zgradbe, kar se je zgodilo kakih štirideset let pozneje, točneje  leta 70, ko so Rimljani pod vodstvom kasnejšega cesarja Tita zavzeli Jeruzalem. Zanašanje na takšne in drugačne stavbe, ne glede na to, za kako svete jih imamo, je prazna utvara. Glavni namen templja so bile daritve in žrtve za grehe. Glede tega pa pravi Pismo na drugem mestu: "Nemogoče je namreč, da bi grehe odvzemala kri volov in kozlov." (Heb 10,4)  Tempelj je bil  s svojimi obredi in žrtvami le predpodoba ene same popolne žrtve, ki jo je opravil Jezus na Kalvariji, ko se je daroval za grehe sveta (cf. Heb 9).  Nobena zgradba na tem svetu ni trajna. Če ne prej, bodo vse končale na dan, ko se  naš Gospod  vrne v slavi sodit živim in mrtvim. Tudi cerkvene stavbe, kakršne danes poznamo, niso bistvene za krščanstvo.  So koristne, niso pa bistvene in ne bodo večno trajale. Pristno krščanstvo se ne zanima v prvi vrsti za zgradbe, ampak za zveličanje duš.

Pristnost vere bi se morala odražati na zunaj, torej bi morala zunanjost odražati dejstvo, da ima nekdo resnično vero.  Toda to ni vedno tako. Zunanjost se da ponarediti. O tem govori naš prvi odlomek. Drugi odlomek nam govori o tem, da lahko tisti, ki manj da, v resnici več da, ker s svojo darežljivostjo bolj prikrajša sebe, kot nekdo, ki ima veliko in da v količinskem smislu več. Velikokrat se nam zgodi, da pretirano občudujemo neko stvar, osebo ali pojav, ki ima omejen rok trajanja, pri tem pa pozabljamo na bistvene stvari. Jezus pravi, da je le eno zares potrebno (cf. Lk 10,41). To je zveličanje duše.