Medsebojna ljubezen

Perikopa, ki se v skladu s tradicionalnim lekcionarjem  bere na prvo nedeljo po Sveti Trojici, je vzeta iz 1. Janezovega lista 4, 7-21. 

V tem odlomku spodbuja apostol Janez   kristjane k pristni medsebojni ljubezni. Kdor je rojen iz Boga, torej tisti, ki je bil nanovo rojen, je  odrešen po veri, eno od zunanjih znamenj odrešenja in  novega rojstva pa je bratska ljubezen.

Janez na začetku našega odlomka   spodbuja Božje ljudstvo z besedami: "Ljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Boga rojen in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen." (1Jn 4,7.8) V stari grščini najdemo kar pet vrst izrazov za ljubezen. Izraz philia pomeni bratsko ali prijateljsko ljubezen, oziroma naklonjenost, storgé izraža ljubezen staršev do otrok in obratno, philautia je ljubezen do samega sebe, eros se nanaša na čutno ljubezen, izraz, ki ga uporablja apostol Janez, pa je agape. Agape pomeni brezpogojno ljubezen Boga do človeka in človeka do Boga, ki se potem preliva znotraj krščanskega občestva.  Zakaj naj bi se ljubili med sabo? Janez to utemeljuje z dejstvom, da je ljubezen od Boga in da je Bog sam - ljubezen. Trditev "Bog je ljubezen," ki se nahaja v našem odlomku, je danes zelo popularna, žal tudi večkrat potegnjena iz celotnega konteksta in  zlorabljena. Ne gre namreč za ljubezen v sentimentalnem smislu, kot si ta pojem danes predstavljamo pod vplivom prevladujoče posvetne kulture. 

 

Toda ljubezen (agape) ni nekaj, kar bi mogli mi sami proizvesti iz lastne moči: "Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj." (Jn 4, 11.12) Zelo preprosta stvar: Bog nas ljubi in je svojo ljubezen do nas izrazil in dokazal s tem, da je za nas žrtvoval svojega Sina, zato smo tudi mi dolžni, da se med sabo ljubimo. "Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja  v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem." (v. 16b).  Kot sem že povedal, je danes izrek, da je Bog ljubezen, zelo popularen. Kdor ga  jemlje izven konteksta,  pozablja na Božjo jezo in še katero drugo lastnost, ki seveda ne prija ušesom nespreobrnjenih: "Kajti GOSPOD, tvoj Bog, je ogenj, ki požira, ljubosumen Bog." (5Mz 4,24; cf. Heb 12,29) To dokazuje tudi znana evangeljska perikopa o bogatašu in ubogem Lazarju.

Da smo res v Bogu, spoznavamo po svetem Duhu, ki nam ga je dal.  Božja ljubezen, ki nam je bila dana,  ima še eno pomembno lastnost; to je, da iz nas izganja strah: "V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah. Strah je namreč povezan s kaznijo, in kdor se boji, ni dosegel popolnosti v ljubezni." (1Jn 4,18). Religija je stvar strahu, vera pomeni zaupnost do Boga, ki smo je deležni po ljubezni, ljubezen pa izganja strah. Kdor je v Kristusu, se mu ni treba bati kazni. Strah je povezan z nevero, ljubezen pride po veri.

 In še opomin: "Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal. Če kdo pravi: 'Ljubim Boga,' pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl." (vv. 8a.20) Izkaz pristnosti  vere znotraj krščanskega občestva je odnos do bratov in sester, oziroma medsebojna  ljubezen.