Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. 19 Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov. 20 Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti, in sicer ne po svoji volji, ampak zaradi njega, ki ga je podvrgel, v upanju, 21 da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok. 22 Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. 23 Pa
ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v
sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa. (Rim 8,18-23)
Apostol Peter je v 1Pt 5,10 zapisal, da nas je Kristus poklical v
svojo večno slavo, zgornji odlomek pa nam pripoveduje prav o tej
slavi.
Na začetku zgornjega odlomka apostol Pavel hrabri Božje ljudstvo, ki je šlo
skozi
težke preizkušnje. Tudi današnjemu času take preizkušnje niso povsem
tuje, zato je tudi te vrste ohrabritev še vedno smiselna in potrebna. Kristjanom namreč nihče in nič ne jamči lagodnega življenja. O tem nam
pripovedujejo aktualni dogodki po svetu. Kristjani so najbolj preganjana
populacija na svetu. Pri nas to še ne prihaja do izraza, se pa to dogaja tam nekje
daleč, na območju Sahela, na Bližnjem vzhodu, na Kitajskem, v severni
Koreji in drugod. Pri nas in sploh se seveda o tem zelo malo govori in
piše. Če smo pri nas že (ali pa še) deležni tega, da živimo v relativnem miru, potem
gre vsa zahvala za to milost Bogu. Nihče se seveda ne sme zanašati, da
bi imelo njegovo trpljenje kot tako
kak poseben zveličaven učinek. Trpljenje je nevšečnost, ki se nam lahko
vedno pripeti, a kristjan ve, da ne bo večno trajalo. Tudi najtežje
preizkušnje, skozi katere gredo naši bratje in sestre po svetu, se ne
morejo primerjati s slavo, ki je bo nekega dne deležno Božje ljudstvo.
V
19. in naslednjih vrsticah 8. poglavja Pisma Rimljanom imamo opravka s
personifikacijo stvarstva, ki jo uporablja apostol, da bi poudaril
prihodnjo slavo, ki je bodo deležni Božji otroci. Zavoljo Adamovega
greha je bilo stvarstvo podvrženo ničevosti: "[N]aj bo zaradi tebe prekleta zemlja; s trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila in jedel boš poljsko rastlinje. V potu svojega obraza boš jedel kruh."
(1Mz 3,17b-19a) Na poslednji dan pa bo Bog znova vse obnovil v smislu
prvobitnega stvarstva, kot si ga je On zamislil. Ponovilo se bo tisto,
kar je bilo povedano v 1Mz 1,31: "Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro."
Kot
pravi sv. Pavel v Rim 8,23, ne zdihuje le stvarstvo, ampak tudi Božje
ljudstvo, ki je sicer že tukaj in zdaj deležno predokusa prihodnjih
dobrin. Naše zveličanje ni stvar nejasne prihodnosti, ampak je
udejanjeno že tukaj in zdaj. Celotno Božje stvarstvo
zdihuje v hrepenenju po izvršitvi Božje obljube, ko bo Bog vse v vsem
(cf. 1Kor 15,28). Predokus prihodnjih dobrin ustvarja v nas Sveti Duh,
čigar prvin smo deležni. Božji otroci so v pravnem smisl že deležni
posinovljenja (cf. Rim 8,15), a to posinovljenje bo doseglo popolno dovršitev in razodetje na dan vstajenja poveličanega telesa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar