Cesar in Bog

Tedaj so farizeji odšli in se posvetovali, kako bi ga ujeli v besedi. 16 K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: "Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. 17 Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?" 18 Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: "Kaj me preizkušate, hinavci? 19 Pokažite mi davčni novec!" Dali so mu denarij. 20 Nato jim je rekel: "Čigava sta ta podoba in napis?" 21 Dejali so mu: "Cesarjeva." Tedaj jim je rekel: "Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega."  22 Ko so to slišali, so se začudili, ga pustili in odšli.   (Mt 22,15-22)

Če beremo evangelije, lahko  hitro  ugotovimo, da so farizeji nenehno prežali na Jezusa, da bi mu lahko očitali kakšen resnejši greh ali celo zločin in se ga na takšen način znebili. V našem primeru beremo, da  so poslali svoje učence, ki so bili  pripravniki  za vstop v farizejsko bratovščino, da bi mu nastavili past.  Njihov namen še bolj poudarja dejstvo, da so se bili v sovraštvu do Jezusa celo pripravljeni povezati s svojimi sovražniki herodovci, ki so  v njihovih očeh veljali za rimske kolaborante, saj je Herod vladal po volji Rima in bil z Rimom v najtesnejših stikih.  

Že njihov pretirano prijazen pristop k našemu Gospodu na začetku pripovedi kaže na njihovo neiskrenost.  Jezusu so povedali stvari, ki so bile sicer popolnoma resnične: da je resnicoljuben, da uči pravo pot, da se pri tem ne ozira na osebo, da ne dela razlik med ljudmi.  Toda njihov namen je bil bolj pomemben  kot vsebina njihove hvale. Takoj za ploho hvalnic pa so prešli na temo, ki nima  z uvodnim nagovorom nobene zveze: "Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?" (v. 17) Za takratne Jude so bili davki precej žgoča zadeva, ker so bili, podobno kot ostali prebivalci provinc rimskega imperija,  podvrženi hudemu davčnemu vijaku. Mnogi Judje so bili tudi prepričani, da je  plačevanje davkov grešnemu poganskemu vladarju v nasprotju z Božjo vladavino nad njegovim ljudstvom. Pred Jezusom je bilo torej kočljivo vprašanje: če bi odgovoril, da je cesarju dovoljeno plačevati davek, bi ga lahko pred patrioti vseh vrst očrnili kot sodelavca rimskega okupatorja,  če bi odgovoril, da ne, bi ga taistemu okupatorju zatožili kot sovražnika države. Toda naš Jezus je hitro ugotovil, v katerem grmu tiči zajec in jim je v vrstici Mt 18,19 odvrnil: "Kaj me preizkušate, hinavci?  Pokažite mi davčni novec!'"  Najprej jim je povedal, da je njihov nastop nepošten, torej hinavski, nato pa jim je ukazal, naj mu pokažejo davčni novec. Le kaj ima kovanec s tem, ali naj plačujejo davek cesarju ali ne? Vseeno so mu pomolili kovanec: "Dali so mu denarij."  Toda Jezus se jim ni dal ujeti, ampak jim je zastavil protivprašanje: "Čigava sta ta podoba in napis?" (v. 20) Vprašanje je bilo kristalno jasno, pravilen odgovor pa tudi: "Cesarjeva." (v. 21a) Nadaljevanje je splošno   znano: "Tedaj jim je rekel: 'Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.'" (v. 21b) 

Odgovor je tako  osupnil spraševalce, da so ga zapustili in odšli. Zdaj pa k nauku pripovedi! Zgornji dogodek je za nas pomemben iz treh razlogov:

1. Kristusovo kraljestvo ni od tega sveta, kar je pozneje izrecno izrazil pred Pilatom: "Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod." (Jn 18,36) Jezus ni kralj zemeljskega, ampak nebeškega kraljestva.
2. Jezus Kristus ni prišel nasilno rušit obstoječega političnega sistema, kar je izrazil tudi v Jn 18,36. On ni bil nikakršen socialni revolucionar, kot bi ga radi prikazovali razni glasniki socialnega evangelija in podobnih teologij osvoboditve. Božje kraljestvo se ne ustvarja z nasilnim frontalnim napadom na obstoječi red, ampak s preobrazbo posameznikove notranjosti. Hudobni ljudje pač ne morejo ustvariti nekega dobrega  družbenega reda. Božje kraljestvo se gradi od znotraj, ne od zunaj.
3. Resnični vernik prepušča Bogu  tiste stvari, ki pripadajo Bogu. Oblast je dolžan upoštevati do tiste mere, dokler le-ta  ne začne igrati  boga, se vpletati v doktrino krščanske vere in etike ter tako rušiti od Boga določeni verski in moralni red, kar se danes vedno pogosteje dogaja.  Doktrina krščanske vere in etike ni področje, v katero bi se smela vtikati državna oblast, ki si vedno bolj prizadeva, kako bi čim  bolj okrepila nadzor nad  državljani in njihovim razmišljanjem,  po navadi kar v imenu svobode,  človekovih pravic in podobnih lepo zvenečih besed.  

Cesar, danes bi rekli država, ima pravico pobirati davke, od kristjana pa se pričakuje, da jih plačuje, ne da bi se moral spraševati, za kaj bo oblast porabila tisti denar. Če se pa sprašuje, tudi ni nič narobe. Po drugi strani kristjan ne sme popuščati cesarju, oziroma državi, v stvareh, ki pritičejo samo in edino Bogu.