Boga ne zaustavi nobena stvar

 Izjavljam vam torej, bratje: evangelij, ki sem ga oznanil, ni po človeku. 12 Nikakor ga namreč nisem prejel in se ga naučil od človeka, temveč po razodetju Jezusa Kristusa.

13 Slišali ste namreč, kako sem nekoč živel v judovstvu, kako sem zagrizeno preganjal Božjo Cerkev in jo skušal uničiti. 14 Po svoji strastni vnemi za očetna izročila sem v judovstvu prekašal mnoge sovrstnike in rojake. 15 Ko pa se je Bogu, ki me je izbral že v materinem telesu in me poklical po svoji milosti, zdelo prav 16 razodeti v meni svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani, se nisem zatekel k mesu in krvi, 17 pa tudi v Jeruzalem nisem šel k tistim, ki so bili apostoli pred mano, temveč sem se odpravil v Arabijo, potlej pa sem se vrnil v Damask. 

18 Pozneje sem po treh letih šel v Jeruzalem, da bi se spoznal s Kefom, in pri njem sem ostal petnajst dni. 19 Nobenega drugega apostola nisem videl, samo Jakoba, Gospodovega brata. 20 Pred Bogom vam zagotavljam, da to, kar vam pišem, ni laž. 21 Nato sem šel v pokrajine Sirije in Kilikije. 22 Cerkvam po Judeji, ki so v Kristusu, sem bil osebno nepoznan. 23 Le slišali so: "Tisti, ki nas je nekoč preganjal, zdaj oznanja vero, ki jo je nekoč skušal zatreti." 24 In slavili so Boga zaradi mene.   (Gal 1,11-24)

Apostol Pavel je ena najbolj zanimivih svetopisemskih oseb. Rodil se je kot Savel premožnim judovskim staršem v kilikijskem mestu Tarz in bil že od rojstva deležen rimskega državljanstva, kar v tistih časih ni bila majhna stvar. Živel je strogo v skladu s farizejskimi doktrinami, ki so zahtevale natančno izpolnjevanje postave v smislu rabinske tradicije. Od vsega začetka je nasprotoval kristjanom ter, kot sam pravi v zgornjem besedilu,  zagrizeno preganjal Božjo Cerkev.  Sodeloval je pri umoru diakona Štefana, ne sicer neposredno, ampak je varoval obleko tistih, ki so Štefana zasuli s kamenjem (cf. Apd 7,58).  Toda bil je enako kriv kot Štefanovi morilci, saj ni tisti, ki stoji na straži, nič bolj nedolžen od tistih, ki zločin neposredno izvajajo. Tudi sicer je odobraval njihov zločin (cf. Apd 8,1).  V nadaljevanju piše o njem: "Savel pa je zatiral Cerkev; vdiral je v hiše, vlačil iz njih moške in ženske ter jih pehal v ječo." (Apd 8,3) 

Potem pa se je zgodilo nekaj čudnega in spektakularnega. Ko je šel s pooblastilom velikih duhovnikov v Damask, da bi nadaljeval svojo krvavo raboto, se je srečal z Gospodom. Sam Pavel je ta dogodek opisal takole: "Vsi smo popadali na tla in zaslišal sem glas, ki mi je v hebrejskem jeziku govoril: 'Savel, Savel, zakaj me preganjaš? Težkó ti je, da se upiraš ostnu.' 15 Vprašal sem: 'Kdo si, Gospod?' Gospod pa je rekel: 'Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. 16 Zdaj pa vstani in postavi se na nóge! Zato sem se ti prikazal, da bi te izvolil za svojega služabnika in za pričo tega, kar si videl in kar ti bom še pokazal. 17 Zato te bom rešil iz rok tvojega ljudstva in iz rok poganov, h katerim te pošiljam, 18 da jim odpreš oči, da bi se odvrnili od temè k luči in od satanove oblasti k Bogu in da bi po veri vame prejeli odpuščanje grehov in delež med posvečenimi.'" (Apd 26,14-18)  Pavel je bil torej posebnost med apostoli, saj ne sodi v krog zgodnjih učencev, ki so hodili z Jezusom in ga osebno poznali,  ampak je  našega Gospoda in njegov evangelij spoznal šele na poti v Damask, kjer je doživel popolno preobrazbo. Njegovo življenje se je tako rekoč postavilo na glavo in  obrnilo v čisto novo smer. Preganjalec evangelija je postal njegov največji oznanjevalec. Le zakaj? 

Sv. Pavel se je dobro zavedal, da ni bil on tisti, ki naj bi izbral Boga ("ga sprejel v svoje srce")  in se po svoji volji odločil za oznanjevalca evangelija, ampak da je bil Bog tisti, ki ga je po svoji milosti  določil za to delo. Bog mu je tudi razodel svojega Sina, ki ga je nato Pavel oznanjal med Judi ter pogani po precejšnjem delu rimskega imperija (cf. Gal 1,15.16). Najbolj čudovita stvar, ki so jo doživeli takratni kristjani je bila, da je nekdanji preganjalec postal vnet oznanjevalec, zaradi česar so slavili in hvalili Boga (cf. Gal 1,24). Dejstvo je, da kadar in v komur Bog deluje, tedaj in v tistem tudi zagotovo deluje! Boga ne zaustavi nobena stvar, njegovo delovanje je nezadržno.

Fascinantnih zgodb, kot je  Pavlova, je še kar nekaj. Tudi danes se dogajajo. Bog deluje v različnih ljudeh na različne načine.  Obstajajo spreobrnjenja ljudi, ki so že na zunaj kazali sovražnost do Kristusa in njegove cerkve, a tudi takih, bolj mirnih, ki niso kazali nobene nasilnosti, ampak so  celo greli cerkvene klopi, a niso bili temu navkljub nikoli poprej zares Kristusovi, čeprav so prisostvovali bogoslužjem in celo prejemali zakramente. Spreobrnjenje takih je navidezno manj opazno, toda v resnici gre tudi pri njih za enak čudež, kot pri apostolu Pavlu, saj so se tudi oni "odvrnili od temè k luči in od satanove oblasti k Bogu in da bi po veri vame (torej v Kristusa, op. Diz.) prejeli odpuščanje grehov in delež med posvečenimi." (Apd 26, 18)  Evangelij ni človeško, ampak Božje oznanilo, prav tako tudi spreobrnjenje ni človeško, ampak Božje delo v človeku. 

Postati kristjan ni vedno in povsod enostavno. Ponekod je to še danes stvar življenja in smrti. Spreobrnjenja se dogajajo na zelo različne načine. V krajih, kjer je vsaj nekaj verske svobode, se to dogaja preko slišane ali prebrane Božje besede. Kjer je le-ta nedosegljiva ali težko dosegljiva, se dogaja, da se Jezus ljudem  razodene direktno v sanjah. Ta pojav je prisoten zlasti v islamskem svetu, kjer so do takšnih spreobrnjenj še posebej sovražni. Toda Bog deluje mimo vseh svojih sovražnikov, kakor onih v peklu kot tistih na zemlji ter  vsem navkljub  zbira svoje izvoljeno ljudstvo, ki ga bo Jezus nekega dne povabil: "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!"   (Mt 25,34)