Pavel v poganskih Atenah

Rafael, Sv. Pavel pridiga na Areopagu. Vir slike: Wikipedia

Atene so v 1. stoletju po Kr. že izgubile velik del nekdanjega sijaja, a so bile kljub temu še vedno pomembno intelektualno, umetniško in kulturno središče. Sem so bratje v Kristusu poslali apostola Pavla, ker je prišel v konflikt z Judi iz Makedonije. V mestu je čakal na svoja sopotnika ter sodelavca Sila ter Timoteja (cf. Apd 17,14.15).  O kratkotrajnem Pavlovem delovanju v Atenah nam pripoveduje odlomek iz Apostolskih del 17,16-34. 

 

Atene so bile v 1. stoletju po Kr. še vedno imenitno mesto,  z mogočnimi kulturnimi spomeniki, kot so templji, kipi, javne zgradbe in podobno. Pavla je ob prihodu v mesto močno prizadelo, ko je videl okrog sebe vso množico malikov (cf. Apd 17,16).  Obiskal je judovsko shodnico v mestu in se na agori ter rimskem forumu pogovarjal z naključnimi mimoidočimi, med katerimi so bili tudi epikurejski in stoiški  filozofi ter jim govoril o Jezusu in o vstajenju mrtvih. Nekateri med njimi so ga ozmerjali za blebetača, drugi obtožili oznanjanja tujih božanstev, tako kot nekoč poprej Sokrata.  Da bi se bolje poučili, so ga odvedli na Areopag, da bi kaj več izvedeli o novih naukih, ki jih je oznanjal.  Danes ne vemo, ali so ga odvedli na dobesedni Aresov grič (Areopag), ali na prostor na agori, kjer je zasedal areopag, kot se je imenovalo sodišče, ali celo morda pred samo sodišče. Kakorkoli že, Pavlu je bilo dano spregovoriti. 

Na začetku svojega govora  je apostol Pavel pohvalil pobožnost Atencev (tako je vsaj razumeti), čeprav je imel o poganskih bogovih zelo slabo mnenje, saj nekje pravi: "Kaj hočem reči? Da je kaj to, kar se žrtvuje malikom, ali da je morda malik sam kaj? Nikakor! Povedati hočem, da to, kar žrtvujejo, žrtvujejo demonom in ne Bogu." (1Kor 10,19.20) Nato je v svojem govoru omenil nek oltar v mestu, ki je bil posvečen neznanemu božanstvu, vendar se ni zaustavil pri neznanem bogu, ampak jim je spregovoril o živem Bogu, Stvarniku vsega, kar obstaja. 

 

Ta Bog je neskončno vzvišen nad poganskimi božanstvi, z vsemi njihovimi muhami in slabostmi, ki so bili predmet čaščenja Atencev. Edino ta Bog si zasluži čaščenje, "... saj ni daleč od nikogar izmed nas. Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo (1). Ali kakor so povedali nekateri od vaših pesnikov: '… saj smo po rodu iz njega.' (2)" (Apd 17,27b. 28) Bog ni neka oddaljena resničnost, ampak povsod prisoten. Pavel je na tem mestu citiral dva grška misleca, Epimenidesa s Krete (1) in Aratusa (2). Ker smo Božja stvaritev, ustvarjeni po Božji podobi, Pavel uporablja izraz Božjega rodu, si ne smemo predstavljati, da je božanstvo podobno nečemu, kar je narejeno iz kovine ali kamna in je delo umetniških oblikovalcev. 

V nadaljevanju pravi, da je Bog zatisnil oči nad časi nevednosti, v kateri so živeli pogani, zdaj pa vse ljudi poziva k spreobrnjenju. Podobno je pred tem govoril poganom v Listri, ki jo je obiskal skupaj z Apolom: "Oznanjava vam evangelij, da bi se obrnili proč od teh ničevih reči k živemu Bogu, ki je naredil nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih. V prejšnjih časih je dopuščal, da je vsak narod hodil svoja pota.  In vendar ob tem sebe ni pustil brez pričevanja, saj vam je izkazoval dobrote: z neba je pošiljal deževje in rodovitne čase, dajal vam je hrano in vam srca napolnjeval z veseljem." (Apd 14, 15b-17) Do tukaj vse lepo in prav. Dokler se je Pavel zadrževal na področju naravne teologije, so ga z zanimanjem poslušali. Konec koncev so tudi nekateri grški filozofi razvili nekakšen koncept boga, a v bistvu precej drugačen od judovskega in krščanskega. Nato pa je Pavel izrekel nekaj, kar je bilo za veliko večino njegovih poslušalcev popolnoma nesprejemljivo: "Zakaj  določil je dan (namreč Bog, op. Diz.), ko bo vesoljnemu svetu pravično sodil po možu, ki ga je za to izbral in pred vsemi potrdil tako, da ga je obudil od mrtvih." (Apd 17,31) Ko je apostol omenil vstajenje mrtvih, so se nekateri med njimi norčevali, drugi pa rekli, da bi ga o tem poslušali kdaj drugič. Le malo je bilo takih, ki so sprejeli evangelij. Toda bili so tudi taki. 

Apostol Pavel je vsaki ciljni skupini oznanil evangelij na drug način. S pogani ni mogel ravnati enako kot z Judi, ki so imeli Sveto pismo in so bili dobro seznanjeni z Božjimi obljubami. Čeprav ga je v Atenah zelo motila prisotnost mnogih malikov, tega ni očitno izrazil, ampak  povedal, da se Boga ne da upodobiti z materialnimi sredstvi, kar za izobražene Grke niti ni bilo sporno. Pri svoji evangelizaciji je omenil oltar neznanemu bogu in  neznanega  razodel kot znanega Boga.  Na koncu  je požel precej pičel uspeh, dosti slabši kot pozneje v Korintu. Tudi danes ni nič kaj drugače, zato je treba poudariti, da evangelizacija ni odvisna od oznanjevalca, ampak od Boga. Oznanjevalec seje seme Božje besede, Bog pa odloča, kaj in koliko bo od tega zraslo. Bog je suveren.