(Flp 3,17-21)
Na začetku zgornjega odlomka (Flp 3,17) spodbuja apostol Pavel spodbujal
Filipljane in vse nas, naj živimo po njegovem zgledu in po zgledu drugih zrelih
kristjanov. Njegov namen ni bil, da bi usmeril vso pozornost nase, saj
je še nekaj vrstic nazaj napisal: "Ne, kakor da bi to že dosegel ali prišel do
popolnosti, vendar pa se trudim, da bi to osvojil, ker je tudi mene
osvojil Kristus Jezus," (Flp 3,12) kjer je razločno povedal, da
ni popoln. Pavel nas je torej hotel spodbuditi, naj se mu pridružimo v
radikalni predanosti Jezusu Kristusu.
V nadaljevanju (vv. 18 in 19) omenja tiste, ki živijo kot sovražniki
Kristusovega križa. Le kdo so ti? Mnogi menijo, da je mislil ljudi iz
sveta, ki nasprotujejo krščanstvu, kristjanom in Kristusu, recimo taki,
ki zažigajo križe ali namakajo razpela v urin, potem pa ta svoja dejanja razglašajo kot neko silno umetnost. Toda vsi ti, ki nasprotujejo krščanstvu, kristjanom in Kristusu
ter se pečajo s prej omenjeno "umetnostjo", ali tisti, ki počnejo še kaj hujšega, niso del cerkve. V našem odlomku imamo namreč opraviti z
ljudmi, ki so pripadali vidni cerkvi in bi zagotovo nasprotovali prej naštetim dejanjem.
Osnovni problem cerkve niso tisti zunaj, ampak tisti
znotraj. Govora je o ljudeh v cerkvi, ki zanikajo moč Kristusovega križa in namesto tega
poudarjajo pomen postave. Toda nihče se ne odreši po spolnjevanju postave ali katerih koli zapovedi in prepovedi, ampak po Jezusovem, na križu dovršenem delu: "Skupaj z njim [Kristusom, op. Diz.] je oživil tudi vas, ko ste bili
mrtvi zaradi prestopkov in zaradi neobrezanosti svojega mesa. Odpustil
nam je vse grehe in izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ." (Kol
2, 13.14) V cerkev so se namreč zelo hitro vtihotapili taki, ki so rekli: "Na
začetku se res odrešimo po veri, potem pa je treba izpolnjevati postavo,
potrebna je obreza in vse ostalo." V današnji cerkvi nam nihče ne bo
rekel, da se moramo obrezati, nam bo pa naštel kup zapovedi in
prepovedi, ki da jih moramo izpolnjevati, da bi se odrešili, kar ni
spet čisto nič drugega kot postava. Zraven bodo morda še dodali, da moramo
živeti popolno življenje, kar ni pravzaprav nič drugega kot aroganca. O
takih pravi Pavel, da so v bistvu pozemski in sami sebi bog, njihov
konec pa je pogubljenje.
Jezus Kristus nam je s svojo smrtjo na golgotskem
križu prislužil popolno odpuščanje grehov. Zato je nemški teolog in žrtev nacističnega terorja Dietrich Bonhoeffer
upravičeno lahko napisal:
Kristjan je človek, ki nič več ne išče svoje sreče, svojega odrešenja in svoje pravičnosti v samem sebi, ampak samo v Jezusu Kristusu. On ve, da ga Božja Beseda v Jezusu Kristusu obtožuje tudi tedaj, ko niti najmanj ne čuti svoje krivde in da ga Božja Beseda v Jezusu Kristusu osvobaja in opravičuje, četudi on niti najmanj ne čuti svoje pravičnosti. Kristjan ne živi več po samem sebi, po lastni obtožbi in po lastnem opravičenju, ampak na temelju Božje obtožbe in Božjega opravičenja. On živi popolnoma po Božji Besedi, v zvesti pokornosti Božji sodbi. On živi po tem, da ga obtožuje ali opravičuje Bog.*
Po postavi smo obtoženi, po
evangeliju smo opravičeni. Po evangeliju smo že tukaj in zdaj deležni
predokusa večnosti, ko bo Gospod Jezus preobrazil naša telesa, da bodo
podobna njegovemu poveličanemu telesu. Pot k nebeški domovini vodi skozi Jezusov križ, ne skozi moj ali kateri koli drugi križ. Jezusu pripada vsa slava na veke.
*Dietrich Bonhoeffer, Zajednički život, Izvori, Zagreb-Osijek, 1987, s. 21. (Iz hrvaščine prev. Dizma)
Ni komentarjev:
Objavite komentar