 |
| Ostanki kópeli Betesda. Vir slike: Wikimedia |
Potem je bil judovski praznik in Jezus je šel v Jeruzalem. 2 V Jeruzalemu je pri Ovčjih vratih kopel, ki se po hebrejsko imenuje Betésda in ima pet pokritih stebrišč. 3 V njih je ležalo veliko bolnikov: slepih, hromih in sušičnih. [...] 5 Med njimi je bil tudi človek, ki je bil bolan osemintrideset let. 6 Jezus ga je videl, kako leži tam, in ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: "Bi rad ozdravel?" 7 Bolnik mu je odgovoril: "Gospod, nimam človeka, ki bi me dal v kopel, kadar se voda vzburka. Medtem ko grem tja, se spusti pred menoj kdo drug." 8 Jezus mu je rekel: "Vstani, vzemi svojo posteljo in hôdi!" 9 In mož je takoj ozdravel. Vzel je posteljo in hodil.
Tisti dan pa je bila sobota. 10 Zato so Judje govorili ozdravljenemu: "Sobota je. Ne smeš prenašati postelje!" 11 On pa jim je odgovoril: "Tisti, ki me je ozdravil, mi je rekel: 'Vzemi svojo posteljo in hôdi!'" 12 Vprašali so ga: "Kdo je tisti človek, ki ti je rekel: 'Vzemi jo in hôdi!'" 13 Ozdravljeni pa ni vedel, kdo je tisti; Jezus se je namreč umaknil, ker je bila tam množica. 14 Pozneje ga je Jezus srečal v templju in mu rekel: "Vidiš, ozdravel si. Ne gréši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega!" 15 Mož je odšel in sporočil Judom, da je Jezus tisti, ki ga je ozdravil. 16 Zaradi tega so Judje preganjali Jezusa, ker je takšne reči delal na soboto. 17 Jezus pa jim je odvrnil: "Moj Oče dela do zdaj in tudi jaz delam." 18 Zato so si Judje še bolj prizadevali, da bi ga umorili, ker ni samo kršil soboto, ampak je tudi Boga imenoval za svojega Očeta in se tako delal enakega Bogu. (Jn 5,1-18)
Beseda Betésda izhaja iz hebrejskega in/ali aramejskega beth hesda, kar pomeni hiša usmiljenja ali hiša milosti. Učenjaki so nekaj časa spodbijali obstoj te kopeli, dokler niso v 19. stoletju v bližini cerkve sv. Ane v Jeruzalemu odkrili njenih ostankov. Kompleks, ki je stal blizu Ovčjih vrat (danes imenovanih Levja vrata), sta sestavljala dva bazena, obdajala pa so ga štiri pokrita stebrišča, peto pa je bilo med bazenoma, ki sta ležala na različnih višinah.
V tem ambientu se je na sobotni dan v času nekega praznika, evangelist nam ne pove, za kateri praznik je šlo, pojavil Jezus. Izraz hiša usmiljenja ali hiša milosti je bil kar primeren izraz za ta prostor. V njem so namreč ležali ljudje, ki so imeli zelo hude zdravstvene težave. Kot je razvidno iz v. 7 (in iz v. 4, katere pristnost je sporna, zato sem jo izpustil), so ljudje verjeli, da bo tisti, ki pride ob vzburkanju vode prvi v bazen, ozdravel. Kakorkoli, ko je prišel Jezus v bazenski kompleks, je tam naletel na človeka, za katerega se ne ve, za kakšno boleznijo je trpel, a je iz konteksta razvidno, da je bil gibalno oviran. Jezus je na poznal možev problem in mu je ukazal, naj vzame posteljo ter odide (cf. Jn 5,8). Toda prenašanje kakršnih koli bremen na sobotni dan je (bil) za pravoverno judovstvo hud prekršek. Pri tem sicer ni šlo za zapoved, ki bi jo predpisovala Torá, ampak za poznejše talmudsko izročilo. Ko so Judje zagledali ozdravljenega, ki je prenašal svoje ležišče, so bili seveda zelo razburjeni.
Pozneje (v. 14) je Jezus srečal tega moža v templju. Opozoril ga je, naj ne greši, da se mu ne pripeti kaj hujšega. Iz tega bi lahko sklepali, da je bila gibalna oviranost tega človeka posledica kakega greha, kar pa seveda ne pomeni, da je vsaka bolezen in trpljenje posledica osebnega greha. Po tistem je ozdravljeni sporočil Judom, kdo ga je ozdravil, kar je samopravičneže spravilo v silen bes in so začeli preganjati Jezusa. Ko jim je naš Gospod rekel: "Moj Oče dela do zdaj in tudi jaz delam," (v. 17) so bili še bolj besni, saj se jim je razodel kot Božji Sin in enak Bogu. To je bilo zanje nekaj nezaslišanega, bogokletnega, veliko hujšega od naročila ozdravljenemu, naj na sobotni dan odnese domov svoje ležišče.
Janez pravi na drugem mestu o Jezusu kot utelešeni Božji Besedi: "V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." (Jn 1,11-13) Božji Sin je prišel med svoje ljudstvo, a ga le-to povečini ni sprejelo. On je Zdravnik duš, resnična Hiša usmiljenja in milosti, ki daje vsem, ki vanj verujejo, večno življenje. Ne vemo, kaj se je pozneje zgodilo z ozdravljencem iz Betésde. Ne vemo niti, ali je veroval v Jezusa kot Božjega Sina. Je bil zveličan? Zelo možno, a tega ne vemo zagotovo. Ne vemo niti tega, koliko ljudi, ki jih je Jezus ozdravil, je bilo zveličanih. Vemo pa eno in le to je pomembno, zapisano pa je proti koncu Evangelija po Janezu: "Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu." (Jn 20,30.31)
Ali veruješ in imaš življenje v Jezusovem imenu?
V tem ambientu se je na sobotni dan v času nekega praznika, evangelist nam ne pove, za kateri praznik je šlo, pojavil Jezus. Izraz hiša usmiljenja ali hiša milosti je bil kar primeren izraz za ta prostor. V njem so namreč ležali ljudje, ki so imeli zelo hude zdravstvene težave. Kot je razvidno iz v. 7 (in iz v. 4, katere pristnost je sporna, zato sem jo izpustil), so ljudje verjeli, da bo tisti, ki pride ob vzburkanju vode prvi v bazen, ozdravel. Kakorkoli, ko je prišel Jezus v bazenski kompleks, je tam naletel na človeka, za katerega se ne ve, za kakšno boleznijo je trpel, a je iz konteksta razvidno, da je bil gibalno oviran. Jezus je na poznal možev problem in mu je ukazal, naj vzame posteljo ter odide (cf. Jn 5,8). Toda prenašanje kakršnih koli bremen na sobotni dan je (bil) za pravoverno judovstvo hud prekršek. Pri tem sicer ni šlo za zapoved, ki bi jo predpisovala Torá, ampak za poznejše talmudsko izročilo. Ko so Judje zagledali ozdravljenega, ki je prenašal svoje ležišče, so bili seveda zelo razburjeni.
Pozneje (v. 14) je Jezus srečal tega moža v templju. Opozoril ga je, naj ne greši, da se mu ne pripeti kaj hujšega. Iz tega bi lahko sklepali, da je bila gibalna oviranost tega človeka posledica kakega greha, kar pa seveda ne pomeni, da je vsaka bolezen in trpljenje posledica osebnega greha. Po tistem je ozdravljeni sporočil Judom, kdo ga je ozdravil, kar je samopravičneže spravilo v silen bes in so začeli preganjati Jezusa. Ko jim je naš Gospod rekel: "Moj Oče dela do zdaj in tudi jaz delam," (v. 17) so bili še bolj besni, saj se jim je razodel kot Božji Sin in enak Bogu. To je bilo zanje nekaj nezaslišanega, bogokletnega, veliko hujšega od naročila ozdravljenemu, naj na sobotni dan odnese domov svoje ležišče.
Janez pravi na drugem mestu o Jezusu kot utelešeni Božji Besedi: "V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." (Jn 1,11-13) Božji Sin je prišel med svoje ljudstvo, a ga le-to povečini ni sprejelo. On je Zdravnik duš, resnična Hiša usmiljenja in milosti, ki daje vsem, ki vanj verujejo, večno življenje. Ne vemo, kaj se je pozneje zgodilo z ozdravljencem iz Betésde. Ne vemo niti, ali je veroval v Jezusa kot Božjega Sina. Je bil zveličan? Zelo možno, a tega ne vemo zagotovo. Ne vemo niti tega, koliko ljudi, ki jih je Jezus ozdravil, je bilo zveličanih. Vemo pa eno in le to je pomembno, zapisano pa je proti koncu Evangelija po Janezu: "Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu." (Jn 20,30.31)
Ali veruješ in imaš življenje v Jezusovem imenu?
Ni komentarjev:
Objavite komentar