02/01/2020

Ko Bergoglio izgubi živce



Iz zgornjega videa je razvidno, da je težko dolgo časa igrati prijaznega, ponižnega, dobrodušnega in ljubečega svetega očeta, zlasti, ko se zgodi kakšna nepredvidljiva okoliščina. Papežu, ki vztrajno zmerja politike, ki ne sledijo agendi socialne pravičnosti (kar koli že to pomeni), se ukvarja s "podnebno pravičnostjo" in podobnimi nesmisli, se je prav nemarno zalomilo.  Vernica azijskega porekla je gledala papeža kot nekakšnega boga, se pred njim pokrižala in ga zgrabila za roko, on pa jo je dva krat udaril po roki in nič kaj prijazno odrinil. Res pa je, da se je na novega leta dan za svoje dejanje javno opravičil, nato pa moraliziral v zvezi z nasiljem nad ženskami (zanimivo!). 

Papeški Rim goji kult osebnosti, ki postavlja rimskega škofa na mesto Kristusa. Če dobro pogledamo posnetke s papeževih javnih srečanj, gledajo  mnogi katoličani nanj kot na božanstvo. Tistemu, ki zaseda Kristusovo mesto, pravi grški izvirnik Nove zaveze αντί Χριστός, ali po naše Antikrist.  Dejstvo je, da ta papež ne oznanja evangelija, ampak pokrščeno verzijo socialne pravičnosti v kombinaciji z moralističnim terapevtskim deizmom.

Luthrov obisk Rima je v njem zamajal vero v papeštvo. Upam, da ga je tudi v tej vernici ter da poišče takšno cerkev, kjer se zares oznanja čisti evangelij. 

Ni komentarjev: