05. november 2018

So nekatere cerkve manj ločene od države?

S tematiko odnosa verskih skupnosti in države se ukvarja 7. člen Ustave Republike slovenije, kjer jasno in razločno piše: 

              Država in verske skupnosti so ločene. 
              Verske skupnosti so enakopravne; njihovo delovanje je svobodno.

Vsa stvar je v osnovi preprosta, a vendar ne tako, kot bi nekateri radi. Verske skupnosti namreč ne sestavljajo le njihovi uslužbenci, voditelji, hierarhija, ali kako se že temu reče, ampak tudi "navadni" verniki. Toda, pozor, tako uslužbenci, voditelji, hierarhija, ali kakor se že temu reče, kot "navadni" verniki, smo državljani Republike Slovenije, torej del države. Posameznik je torej ˙lahko istočasno državljan in vernik, pripadnik neke cerkve ali druge verske skupnosti. Na tem nivoju potem vsake toliko pride do trčenja interesov. Ustava Republike Slovenije pa vsebuje tudi 41. člen, ki se glasi:
Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno.
Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja.
Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.
Ustava torej jamči svobodno izpovedovanje vere, tako v zasebnem, kot javnem življenju. Vera ali katero koli drugačno prepričanje, torej ni nujno samo zasebna stvar, ampak tudi javna, če pač želi določena oseba to  javno izpovedovati.

Ustava torej jamči vsem enakopravnost, enako jamči vsakomur pravico do političnega delovanja in javnega izražanja političnih preferenc (recimo v čl. 14, 42,43,44 URS). Ker so verski uslužbenci, voditelji, hierarhija, ali kakor se že temu reče, državljani Republike Slovenije, v načelu tudi njim pripadajo vse te neodtujljive pravice. Toda, pozor! Ko se nek uslužbenec, voditelj, pripadnik hierarhije, ali kakor se že temu reče, javno opredeli za določeno politično opcijo, ali javno in nedvoumno izrazi svoje politične preference, se s tem politično izpostavi, postane del politike. To pa je škodljivo, kajti politika žal bolj razdvaja kot združuje, zato so taka javna opredeljevanja kontraproduktivna za vero. Apostol Pavel je nekje zapisal: "Vse je dopuščeno, ali ni vse koristno; vse je dopuščeno, ali vse ne pospešuje napredka." (1Kor 10,23 CHR) 

V zadnjem času je zbudila pozornost javna podpora, ki jo škof Evangeličanske cerkve A. V. mag. Geza Filo  izrazil  sedanjemu ljubljanskemu županu in županskemu kandidatu na novembrskih občinskih volitvah Zoranu Jankoviću (VIR). Kot državljan ima škof seveda vso pravico do lastnih  političnih preferenc in do izražanja le-teh. Vprašanje pa je, ali je to koristno za stvar evangelija. Tudi če pustimo ob strani sporna ravnanja in razne afere, v katere je bil vključen omenjeni župan, oziroma županski kandidat, gre pri taki podpori za vrsto klerikalizma. Kolikor poznam slovenske maistreamovske medije, bi ob morebitni podpori kakega rimskokatoliškega hierarha desnemu kandidatu za župana, zagnali vik in krik, upravičeno bi vpili  o ločitvi cerkve od države in podobno. Tako pa nič, kot da so nekatere cerkve manj, druge pa bolj ločene od države. 

Jezus je ob neki priložnosti rekel: "Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega!" (Mr 12,17) Ni stvar cerkvenih predstavnikov, da razglašajo, katerega velikega ali malega cesarja podpirajo. Njihova dolžnost pa je, da malim in velikim cesarjem ter vsem drugim oznanjajo evangelij. Ta pa je iz Evangeličanske cerkve A.V. skoraj izpuhtel, razen iz imena, seveda. To ni več Trubarjeva cerkev, v kateri je vladal princip sola Scriptura, ampak žal vedno bolj njen modernistični nasledek, v katerem vlada princip sola cultura. Cerkev je dolžna povedati svoje, kadar oblast vsiljuje zakone, ki so v jasnem nasprotju z naukom Svetega pisma in vso posvetno tradicijo, ki izhaja iz zdrave pameti. Ampak v takih primerih se Evangeličanska cerkev (AV) v RS javno ne opredeljuje, zaradi česar  žanje pohvale mainstream medijev, češ, kako je tolerantna. Obnaša se kot preroki in duhovniki v Jeremijevem času: "Zlom hčere mojega ljudstva hočejo ozdraviti na lahko, s tem da govorijo: 'Mir, mir', ko vendar ni miru." (Jer 8,11)   

Če bo hotela biti Evangeličanska cerkev A.V. res Kristusova, se bo morala tudi ona bolj ločiti od sola cultura in znova zagristi v sola Scriptura.  In malo bolj se bo morala odmakniti od oblasti.


Ni komentarjev: