Vera v Mesija

Ko je prišel z gore, so ga spremljale velike množice. 2 In glej, pristopil je gobavec, 

se poklonil pred njim do tal in rekel: "Gospod, če hočeš, me moreš očistiti." 3 Jezus 

je iztegnil roko, se ga dotaknil in rekel: "Hočem, bodi očiščen!" In pri priči je bil očiščen gob. 

4 Nato mu je Jezus rekel: "Glej, da nikomur ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in prinesi dar, ki ga je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje."

5 Ko je prišel v Kafarnáum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil 6 ter govoril: "Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi." 7 Jezus mu je rekel: "Pridem in ga ozdravim." 8 Stotnik pa mu je odgovoril: "Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. 9 Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: 'Pojdi' in gre; in drugemu: 'Pridi' in pride; in svojemu služabniku: 'Stôri to' in stori." 10 Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: "Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere! 11 Povem vam, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu. 12 Sinovi kraljestva pa bodo vrženi ven v najzunanjejšo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi." 13 Stotniku pa je Jezus rekel: "Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!" In služabnik je ozdravel tisto uro.  (Mt 8,1-13)

Pričujoči odlomek sledi znamenitemu Govoru na gori, ki je opisan v predhodnih treh poglavjih Evangelija po Mateju. v Govoru na gori se nam Jezus razodeva kot Mesija z besedo, v tem in naslednjem poglavju pa z dejanjem. Že v prvih trinajstih vrsticah sta opisani dve ozdravljenji, ki ju je izvedel naš Gospod, s tem da predstavlja prva vrstica prehod od Govora na gori k oznanjevanju nebeškega kraljestva preko znamenj: Jezus sestopi z gore, spremljajo pa ga "velike množice". Temu sta sledili dve ozdravljenji, v kateri sta bila vključena en marginalec - gobavec in en tujec - stotnik rimske okupatorske vojske, skratka človeka, ki nista spadala v običajno judovsko družbo.

K Jezusu je najprej pristopil "gobavec", torej človek, ki je imel neko nadležno  kožno bolezen, kajti  uporabljeni izraz gobavost lahko pomeni več kožnih bolezni. Ljudje s to vrsto bolezni so bili obredno nečisti, pa tudi tisti, ki se je take osebe dotaknil, je bil obredno nečist (prim. 3Mz 13.14). Gobavec mu je rekel: "Gospod, če hočeš, me moreš očistiti." (v. 2b) S tem je izrazil naslednje: z besedo "Gospod" je priznal Jezusovo božanskost in hkrati  izpovedal vero vanj in v njegove zmožnosti: "Gospod, če hočeš, moreš očistiti."  Gospodov odgovor je bil: "Hočem, bodi očiščen!" (v. 3) Pri tem se ga je Jezus dotaknil, ne da bi sam postal obredno nečist. Ozdravljencu je prepovedal, da bi o dogodku govoril naokrog,  ampak mu je velel, naj gre k duhovniku, ki bo ugotovil, da je zdrav in  potrdil ozdravljenje. Jezus ni hotel pritegovati množic, da bi ga hodile občudovat zaradi znamenj in čudežev. Gobavec je torej veroval vanj, tako rekoč vedel je, da ga naš Gospod more očistiti in je ozdravel. 

Naslednji dogodek, opisan v našem odlomku,  je  ozdravljenje služabnika rimskega stotnika, torej častnika okupacijske vojske, do katere ni takrat povprečni  Jud goji nikakršnih prijateljskih čustev. Isti dogodek srečamo tudi v Evangeliju po Luku, vendar pričenja Luka z drugačnim opisom dogodka (prim. Lk 7,1-5). Za razliko od Mateja, ki je pripoved skrajšal,  nam Luka pove, da je stotnik povabil Jezusa preko drugih oseb. Ko sta se Jezus in stotnik srečala, je častnik rekel Jezusu: "Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: 'Pojdi' in   gre; in drugemu: 'Pridi' in pride; in svojemu služabniku: 'Stôri to' in stori." (vv. 8.9) Rimski častnik je bil pogan in je vedel, da postane Jud, ki stopi v poganovo hišo, obredno nečist. Zato je začel z besedami: "Gospod, nisem vreden" itn. Toda, vera, ki jo je Rimljan  v čisto oficirski maniri izrazil  z nekaj stavki, je Jezusa tako osupnila, da je rekel: "Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere," (v. 10b) na koncu pa: "Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!" (v. 13) In se je zgodilo. 

Obema dogodkoma je skupno to, da se Jezus tu ni ukvarjal niti z judovsko elito niti s povprečnimi pripadniki judovske družbe, ampak v enem primeru s človekom, ki je bil na družbenem obrobju, v drugem pa s takim, ki ni pripadal judovski družbi in kulturi. Še več,  Jezus je pohvalil vero tujca in napovedal: "Povem vam, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu. Sinovi kraljestva pa bodo vrženi ven v najzunanjejšo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi." (vv. 11.12) Telesna, oziroma rasna, jezikovna, razredna ali religijska  pripadnost izvoljenemu ljudstvu ni nikakršno jamstvo za zveličanje. To, kar je bilo gobavcu in rimskemu stotniku skupno, je bila vera v Jezusa Kristusa. Po njej sta se razlikovala od ostalih. Pri tej vrsti vere za to, da nekaj verjameš, ampak za trdno zaupanje, trdno prepričanje, da je Jezus Kristus tisti, ki more ozdraviti. 

Toda še več. Gobavi bolnik in stotnikov sluga sta nekega dne umrla. Sveto pismo ju več ne omenja. Še hujša od telesne smrti je duhovna smrt, večno pogubljenje, kar je neskončno strašnejše od gobavosti ali katere koli druge telesne bolezni.  Toda Jezus Kristus je tudi Odrešenik  duhovno mrtvih. On je živel popolno in brezgrešno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu, s svojo smrtjo na križu nas je odkupil greha in nam s svojim vstajenjem od mrtvih zagotavlja, da je resnični Mesija, Odrešenik. Mi vsi smo "bili  mrtvi po prestopkih in grehih" (Ef 2,1) in smo odrešeni iz milosti po veri (cf. Ef 2,8). Ta vera in trdno zaupanje v Jezusa Kristusa kot našega Rešitelja je kot nekakšna nevidna roka, po kateri prejmemo odrešenje in večno življenje. 

Naj Bog vsem podeli to vero!