Čudenje nad Jezusom

Njegovi starši so vsako leto ob prazniku pashe hodili v Jeruzalem. 42 Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. 43 In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. 44 Mislili so, da je pri popotni druščini, in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. 45 Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. 46 Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. 47 In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. 48 Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: "Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala." 49 Dejal jima je: "Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?" 50 Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. 51 Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. 52 Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.  (Lk 2,41-52)

Marija in Jožef sta, kot opisuje evangelist, vestno izpolnjevala Postavo glede praznovanja pashe in v ta namen vsako leto z  Jezusom potovala v Jeruzalem..Ta potovanja so bila najbrž zelo zanimiva, saj so tedaj Judje množično obiskovali svoje sveto mesto in se potem iz njega vračali. Ob takih priložnostih so starši vzeli prvikrat s sabo sinove, ko so bili le-ti stari enajst ali dvanajst let, torej leto ali dve, preden je deček izpolnil trinajst let in s tem postal bar micva, torej sin postave, kar pomeni, da je bil dolžan od tega leta naprej izpolnjevati postavo. V navadi je bilo, da so potovali v Jeruzalem  v velikih skupinah. Otroci, ki so spremljali starše, so se lahko družili med sabo in so  predstavljali posebno skupino znotraj skupine. Zato ni čudno, da Marija in Jožef ob vračanju nista opazila, da je šel Jezus po svoje ter ostal v Jeruzalemu. Ko sta ugotovila, da ga ni zraven, sta bila nemalo zaskrbljena in šla nazaj.

Jezus Kristus je izziv, ki so se mu že od samega začetka čudili. V zgornjem odlomku najdemo štiri primere takšnega čudenja.   Prvi je bil, ko sta Marija in Jožef ugotovila, da se Jezus ob povratku s praznovanja pashe v Jeruzalemu ni vrnil z njima. Drugi je bil, ko sta ga po dolgotrajnem iskanju končno našla v templju. Tretji primer čudenja so doživeli učitelji v templju, ki so bili osupli nad njegovimi vprašanji in odgovori. Četrti je začudenje Marije in Jožefa, ko jima je rekel, da bi morala vedeti, da sodi v hišo svojega nebeškega Očeta, in da je logično, da bi ga šla najprej  poiskat tja.

Da, Jezus Kristus je Bog, ki povzroča čudenje pri vernih in pri tistih zunaj. Ob koncu Kristusovega Govora na gori je apostol in evangelist Matej dodal naslednjom opazko: "Ko je Jezus končal te besede, so množice strmele nad njegovim naukom,  kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki." (Mt 7,28.29)  Jezusovo učenje je bilo drugačno od učenja pismoukov. Pismouki so nastopali kot tisti, ki so odlično poučeni glede vprašanj postave, Jezus pa je nastopal kot Postavodajalec. Govoril je kot tisti, ki ima oblast. Čudila se je Samarijanka, pa tudi njegovi učenci, ker se je z njo pogovarjal, saj je bila predstavnica ljudstva, s katerim se Judje niso pogovarjali (cf. Jn 4,9.27). Ljudje so se čudili njegovemu učenju, njegovim čudežem in ozdravljenjem (cf. Mt. 13,54. Mr 5,20. 10,24.32. 12,17. Lk 4,22. 9,43).

Jezusu Kristusu  so se čudili, ker je bil drugačen. Judje bi ga bili pripravljeni sprejeti za preroka, v določenem času so ga bili celo pripravljeni sprejeti za kralja (cf. Mt 21,1-11. Jn 12, 12-14). Toda ta kralj se jim je  izmuznil, ker so ga narobe razumeli. Pred obsodbo je rekel Pilatu: "Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod." (Jn 18,36)  Če bi bilo njegovo kraljestvo od tega sveta, bi mu vsi ploskali in šli za njim, tako pa so ga prijeli in predali Rimljanom kot upornika. Njegovo kraljestvo jim je bilo tuje.

Toda s tem še vedno ni konec čudenja. Le kakšen je ta Bog, ki se preda ljudem, da počnejo z njim, karkoli se jim zahoče in ga na koncu umorijo na križu? Ker je bil Rim pravna država, je šlo vse "po zakonu".  Po sodnem umoru in pokopu njihovega učitelja je šla skupina žensk h grobu, a ga niso našle. Tudi one so se čudile (cf. Mr 16,4.5). Začudil se je tudi apostol Peter (cf. Lk 24,12), za njim pa še mnogi. Vsi so se čudili, ker niso razumeli, da je moral Kristus trpeti, nato pa biti poveličan (cf. Lk 24,25-27).

Tudi danes mnogi razmišljajo in govorijo, češ, kakšen Bog naj bi to bil, ki naj bi umrl na križu. Apostol Janez odgovarja, da je bila dana  tistim, ki so Jezusa sprejeli,  moč, da postanejo Božji otroci. To  so tisti, ki so se  rodili iz Boga (cf. Jn 1,12.13).  Podobno pravi Jezus v Jn 3,3-16. Vsak, kdor se je po Božji milosti nanovo rodil, je zaradi tega dejstva zelo začuden. Začudeni smo nad drugo Božjo osebo, ki je postala človek. Začudeni smo nad njegovim popolnim življenjem in njegovimi nauki. Čudi nas njegova strašna in ponižujoča smrt. Čudi nas njegovo vstajenje. Skratka, začudeni smo nad veliko ljubeznijo, ki jo nam je izkazal Bog, ki je iz upornikov, brezbožnikov in grešnikov naredil svoje posvojene otroke. To nam je storil po zaslugah, ki so sad smrti in vstajenju njegovega Sina Jezusa Kristusa. Tej čudoviti milosti se ne bomo mogli nikdar dovolj načuditi.