Kadar koli se te spominjam v svojih molitvah, se zahvaljujem svojemu Bogu,
5 ker slišim o tvoji ljubezni in o zvestobi, ki jo imaš do Gospoda Jezusa in do vseh svetih, 6 da bi vera, ki nam je skupna, postala učinkovita v spoznavanju vsega dobrega, ki je v nas za Kristusa. 7 Tvoja ljubezen me je navdala z velikim veseljem in s tolažbo, o brat, kajti po tebi so bila srca svetih deležna počitka.
8 Zaradi tega, čeprav imam v Kristusu veliko svobodo, da ti zapovem, kaj se spodobi storiti,
9 te vendar rajši v imenu ljubezni prosim – kakršen sem pač, Pavel, starec, zdajle tudi jetnik Kristusa Jezusa –
10 za svojega otroka, ki sem ga rodil v verigah, za Onézima.
11 Doslej ti ni bil koristen, zdaj pa je koristen tebi in meni.
12 Pošiljam nazaj k tebi njega, svoje srce.
13 Sicer bi ga bil rad zadržal pri sebi, da bi mi stregel namesto tebe, ko sem vklenjen zaradi evangelija.
14 Vendar nisem hotel storiti ničesar brez
tvojega soglasja, da bi tvoje dobro delo ne bilo videti nekako
prisiljeno, ampak prostovoljno.
15 Morda je bil zato za kratek čas ločen od tebe, da bi ga spet pridobil za zmeraj,
16 in sicer ne več kot sužnja, ampak več kot
sužnja, kot brata, nadvse ljubega najprej meni, še koliko bolj pa tebi,
tako v mesu kot v Gospodu. (Flm 1,4-16)
Pavlovo pismo Filemonu je bilo napisano v Rimu, ko je bil Pavel v zaporu in sicer po vsej verjetnosti leta 62 po Kr. Filemon je bil premožen kristjan iz mesta Kolose v Mali Aziji. Bil je tudi lastnik sužnjev, od katerih mu je eden, po imenu Onézim, pobegnil v Rim in svojega gospodarja verjetno pred tem tudi okradel, kar je razvidno iz Flm 1,18.19a: "Če pa ti je prizadel kakšno krivico ali ti je kaj dolžan, zapiši to na moj račun. To pišem jaz, Pavel, s svojo roko: poravnal bom sam." Ko je bil v Rimu, je pobegli Onézim srečal Pavla in se spreobrnil.
Naš odlomek se začenja z zahvalno molitvijo, ki služi kot uvod v samo pismo Filemonu. Že v uvodu apostol apelira na Filemonovo ljubezen do Pavla ter do vseh svetih v Kristusu.
V glavnem delu, ki je v našem primeru okrajšan za štiri vrstice, je Pavel postopoma razvil svoj poziv Filemonu, da vnovič sprejme Onézima. Tega ni izrazil kot ukaz ali zahtevo, ampak kot prošnjo, v kateri se je skliceval na bratsko ljubezen med kristjani (cf. Flm 1,8.9). Povedal mu je, da je po Pavlovem oznanjevanju Onézim postal kristjan (cf. ib. v. 10) in če prej Filemonu ni bil koristen, ker je okradel gospodarja in mu ušel, je sedaj koristen tako Filemonu kot Pavlu. Takšno moč preoblikovanja ima evangelij! Pavel se ni odločil, da bi Onézima obdržal, ampak ga je poslal nazaj k nekdanjemu gospodarju. Toda ne pošilja ga več kot sužnja, ampak kot svojega in Filemonovega ljubega brata v Kristusu, s čimer je med vrsticami izrazil željo, da ga Filemon osvobodi. Krščanstvo ni šlo v frontalni napad na suženjstvo, ampak ga je spodkopalo na bolj subtilen način, od znotraj.
Sv. Pavlinu Oglejskemu (725 - 802) pripisujejo himno Ubi caritas est vera, Deus ibi est, ali po naše, Kjer ljubezen je resnična, tam je Bog. Gre za aluzijo na temo 4. poglavja 1. Janezovega pisma. Vstop Boga v življenjsko zgodbo posameznika premeša vse karte in postavi vse hierarhije stvari na glavo. Božji odtujenci in sovražniki postanejo njegovi ljubljeni otroci, pripadniki sovražnih družbenih skupin in razredov se preobrazijo v brate, vse to pa zato, "ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan." (Rim 5,5) Kjer in kadar Bog deluje, takrat zagotovo rešuje, kjer in kadar Bog rešuje, tam tudi posvečuje. Ljubezen pa je vidni znak posvečenosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar