Življenje po Duhu

Vir slike: Wikipedia

"Potemtakem, bratje, nismo dolžniki mesu, da bi živeli po mesu. Če namreč živite po mesu, boste umrli, če pa z Duhom morite dela telesa, boste živeli. Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: "Aba, Oče!" Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani."   (Rim 8,12-17)

V Rim 8,12 se ponavlja resnica o nelogičnosti greha v življenju kristjana, o kateri smo govorili v prispevku Življenje oživljenih in Čigav suženj. Kristjan torej ni dolžnik mesu, torej svojemu egu, da bi živel po njem in se usmerjal po muhavosti lastnega ega. Kristjan sicer še vedno prebiva v starem telesu in je še vedno podvržen skušnjavam vseh vrst, toda greh ni več dominantna sila v njegovem življenju. Tisti, ki še naprej živijo izključno po mesu in pripadajo cerkvi, bi morali preveriti, kako je kaj z njihovim krščanstvom, kajti, kdor živi po mesu, bo umrl. Mislim, da s tem ni mišljena telesna smrt, ki nas bo (če se Gospod prej ne vrne) prej ali slej vse doletela, ampak večno pogubljenje.

Večno življenje je obljubljeno tistim, ki z Duhom morijo dela telesa (Rim 8,13).  V tako imenovanem krščanskem svetu so prisotni mnogi primeri askeze, ko skušajo posamezniki moriti dela telesa z raznimi pobožnimi vajami ali celo s fizičnim samokaznovanjem. Kot smo lahko brali, se je tudi pokojni rimski škof Janez Pavel II.,  bičal, da bi na tak način moril dela mesa in si s tem pridobil zaslužnost pred Bogom. Seveda je tak način samokaznovanja v popolnem nasprotju z naukom Jezusa in apostolov. Moriti dela telesa pomeni, dati se voditi Božjemu Duhu (v. 14). Kristjan v lastni moči nikoli ne bo premagal svojega ega, oziroma telesa, kot pravi Pavel.  Na drugem mestu pravi o tem apostol Pavel  naslednje: "Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete. Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo." (Gal 5,16-18) Nekdo je napisal, da noben kristjan v boju z lastnim egom ni general, ampak čisto navaden vojak, general je lahko v tem primeru le Sveti Duh. Toda Sveti Duh ni duh suženjstva ali paničnega strahu, on je Duh posinovljenja. V Svetem Duhu smemo vpiti k nebeškemu Očetu: "Aba!" (Rim 8,15) Kristjan je Božji otrok in kot tak pripada veliki Božji družini. O tem nam pričuje tudi sam Sveti Duh (v. 16). Kot Božji otroci smo skupaj s Kristusom dediči. Kdor trpi skupaj s Kristusom, bo tudi skupaj z njim dosegel poveličanje (v. 17).

Krščansko življenje ni miren popoldanski sprehod. Krščansko življenje tudi ni nekaj nemogočega. Da, nemogoče je živeti krščansko življenje iz lastnih moči in naprezanj. V tem primeru bomo vsakič poraženi s strani lastnega ega, sveta in hudiča. Krščansko življenje pomeni, da moramo imeti nenehno pred očmi, da je Jezus tisti, ki je s svojim popolnim in brezgrešnim življenjem ter s svojo smrtjo na križu in vstajenjem dosegel zmago nad grehom, svetom in hudičem in da smo v njem, v Kristusu.  On je naš edini zmagovalec. On je že zmagal za nas in namesto nas.