Prerojeni za živo upanje

Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa! V svojem velikem usmiljenju nas je po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje, 4 za nepropadljivo, neomadeževano in nevenečo dediščino, ki je v nebesih shranjena za vas, 5 katere Božja moč po veri varuje, da boste dosegli odrešitev, ki čaka, da se razodene v poslednjem času. 6 Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah, 7 da bo preizkušenost vaše vere veljala več kakor zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša, vam v hvalo, slavo in čast, ko se bo razodel Jezus Kristus. 8 Njega ljubite, čeprav ga niste videli. Verujete vanj, čeprav ga zdaj ne vidite, veselite se v neizrekljivem in poveličanem veselju, 9 ko dosegate namen svoje vere, namreč odrešitev duš. 10 To odrešitev so preiskovali in se vanjo poglabljali preroki, ki so prerokovali o milosti, ki je bila namenjena vam. 11 Skušali so dognati, na kateri in na kakšen čas je meril Kristusov Duh, ki je bil v njih in je vnaprej pričeval o trpljenju, namenjenem Kristusu, in o poznejšem poveličanju.   

(1Pt 1,3-11)

Obravnavani odlomek, ki predstavlja začetek 1. Petrovega pisma, se  začenja z zahvalo Bogu, ki je podaril vernikom novo življenje in jim, ob vseh preizkušnjah vere,  zagotavlja bodočo slavo. 

Odrešenje ni človeška zasluga, ampak stvar Božjega usmiljenja, milosti in suverenosti. Bog je tisti, ki daje grešnikom novo rojstvo in novo življenje. Tega smo deležni po vstajenju našega Gospoda Jezusa Kristusa, kajti vsi, ki vanj verujemo, smo z njim zedinjeni v  njegovem vstajenju. On je naše živo upanje, upanje v bibličnem smislu pa ni nekaj meglenega in negotovega, ampak zaupno pričakovanje izpolnitev Božjih obljub. 

Omenjeno upanje je opisano kot dediščina, izraz, s katerim označuje Stara zaveza obljubljeno deželo in Izraelovo mesto v njej. Ta starozavezni izraz je predpodoba za večjo dediščino, ki je nepropadljiva, saj se nahaja v nebesih, ne na našem spremembam podvrženem planetu. Takšne dediščine ne more nobena stvar zasenčiti ali uničiti. 

Naše upanje in naša dediščina sta v nadaljevanju omenjeni kot odrešitev, ki je po veri. Sv. Peter usmerja misli bralcev k tistemu, kar se bo razodelo v poslednjem času. Vernim  zagotovljen  delež v prihodnjem odrešenju, saj jih bo Bog varoval s svojo močjo, tako da bo do konca podpiral njihovo vero. 

Veselje kristjanov v Mali Aziji, katerim je bilo tedak namenjeno to pismo, so kalile različne preizkušnje. Namen takih preizkušenj je v prvi vrsti krepitev vere. Trpljenje ni namenjeno samo sebi, niti temu, da bi nas Bog hotel mučiti, ampak očiščenju naše vere. Celo pesnik Cene Vipotnik, ki ni bil kristjan, je v svoji Pesmi svitanici zapisal: "[K]ar je velikega, rodi trpljenje." Kadar nam gre dobro, zelo radi duhovno zadremamo, zato nam Bog pošilja preizkušnje. 

Naši nasprotniki nam radi očitajo, da si kristjani projiciramo svojo torto v nebesa, namesto da bi jo uživali na zemlji. To je le polresnica, kajti nekateri kristjani res delujejo kot kup žalosti, kar je seveda narobe. Apostol Peter namreč pravi, da veselje ni rezervirano le za svetlo bodočnost, ampak se smemo veseliti že tukaj in zdaj. Že na tej zemlji našega Gospoda ljubimo, vanj verujemo in se v njem veselimo. Tega veselja nam nihče ne more vzeti (cf. Jn 16,22).

 

Starozavezni preroki niso točno vedeli, kako se bodo njihove prerokbe izpolnile, a so vseeno napovedali Kristusovo trpljenje in poveličanje, saj jih je pri tem vodil in navdihoval Sveti Duh.  Mi imamo danes to prednost, da imamo dostop do celotnega Božjega razodetja, zapisanega v Svetem pismu Stare in Nove zaveze. Kristus nam je odkril tisto, kar je bilo svetnikom Stare zaveze prikrito. 

Ker nas je Kristus prerodil za živo upanje, imamo dovolj razlogov za veselje in hvaležnost. Bogu hvala na veke za njegov neopisljivi dar (cf. 2Kor 9,15)!