Nejeverni Tomaži

Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: "Gospoda smo videli." On pa jim je rekel: "Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval."     (Jn 20,24.25)

Če kdo misli, da so bili ljudje v antiki lahkoverni, se moti. Dokaz za to je že apostol Tomaž, ki je hotel imeti v rokah trden dokaz, da je Njegov Gospod in Učitelj res vstal. Semitska mentaliteta je zelo konkretna in nima kaj prida  smisla za  filozofske akrobacije, ki pripadajo helenski in helenistični kulturi. Tudi danes hodi po svetu zelo veliko nejevernih Tomažev, ki jim je misel na Kristusovo vstajenje smešna, če že ne neumna.

Za malce bolj zanimive interpretacije, oziroma cvetke,  so zaslužni tudi krščanski teologi, ki bi bili radi sprejemljivi za najširši krog človeške publike. Tako je na primer Karl Barth izjavil, da ne verjame v prazen grob, ampak v vstalega Gospoda. Praznega groba nima praqvzaprav noben kristjan za božanstvo, toda ne vem, kako si je Barth predstavljal vstalega Gospoda, katerega kosti naj bi trohnele v neki grobnici na (nekdanji) periferiji Jeruzalema. Takšna miselnost se mi zdi bližja Atenam kot Jeruzalemu. Prazen grob in poročila očividcev se mi zdijo še vedno najzanesljivejši dokaz za Gospodovo vstajenje.

Na svetu vsake toliko odkrijejo kakšno "pravo" grobnico, v kateri naj bi ležalo Jezusovo telo. Resnici na ljubo, mislim, da v zadnjem letu dni še niso odkrili nobene.  Ker je vstajenje temelj, na katerem stoji ali pade krščanska vera,  so nasprotniki od nekdaj skušali dokazati, da se le-to nikoli ni zgodilo. Tako obstaja nekje na Indijski podcelini  grobnica, v kateri je pokopan nek muslimanski svetnik, za katerega nekateri trdijo, da je pravzaprav Jezus Kristus. Pred nekaj leti so v Jeruzalemu odkrili še eno  domnevno grobnico Jezusa Kristusa, za katero pa se je kmalu izkazalo, da tudi ta ni ravno tista, ki jo iščejo.

Na svetu najdemo grobove ustanoviteljev religij, kot sta na primer Buda in Mohamed. Toda v teh grobovih se še vedno nahajajo posmrtni ostanki teh dveh oseb, Jezusov grob pa je  prazen. O tem, zakaj je Gospodov grob še vedno prazen, že zelo dolgo obstajajo različne posvetne teorije. Pa si jih poglejmo. 

1. Po eni naj bi ga ukradli učenci. Ta teorija bi bila kolikor toliko verjetna , če ne bi bili učenci tedaj zbegani kot kokoši, in je bila v tistem času njihova glavna skrb, kako rešiti lastno glavo. Poleg tega so grobnico stražili rimski vojaki, ki so dodobra obvladali svoje naloge in se jih zmedeni in prestrašeni učenci zagotovo ne bi bili pripravljeni lotiti.
2. Jezus je preživel križanje in odkorakal iz groba. Glede na težo kamna, ki je pokrival grob (med približno 1,3 in 1,8 tone) in se ga je dalo premakniti le od zunaj ter od strani, je  to brez tuje pomoči od zunaj, fizično nemogoče. To še posebej velja za osebo, ki so jo pred tem temeljito prebičali in drugače namučili, zaradi česar je izgubila veliko krvi. Poleg tega so bili Rimljani mojstri križanja in so znali svoje delo temeljito opraviti.
3. Prišlo je do zamenjave groba. Ženske in apostoli so prišli na velikonočno jutro k napačnemu grobu. Če bi bilo to res, bi farizeji in saduceji, ko bi ugotovili napako, z veseljem pokazali ljudem praqvi grob in  razpadajoče truplo in s tem postavili trditve apostolov na laž.  
4. Kolektivne halucinacije apostolov in drugih vidcev. Apostoli in drugi vidci so na tak način "doživeli" Jezusovo vstajenje. Vsekakor ne smemo zanikati možnosti, da bi lahko imel kdo od učencev halucinacije. Nemogoče pa je, da bi večja skupina istočasno halucinirala  na isti način in videla isto osebo.
5. Učenci so si vse skupaj gladko izmislili.  Tudi to bi bilo možno, ampak le za določen čas, torej do prvega preganjanja, ali pa, dokler ne bi njihovi nasprotniki odkrili Jezusovo telo. Preganjanje pa je prišlo zelo hitro.  Ne vidim prav nobenega smisla, da bi si kdorkoli izmišljal nekaj, zaradi česar bi moral trpeti psihično poniževanje, na koncu pa bi ga čakala še mučeniška smrt. Dokaz je že to, da so bili  po Jezusovem križanju njegovi učenci popolnoma razočarani, prestrašeni in so se skrili. Nekateri so celo zapustili Jeruzalem. Pogum jim je zrasel pozneje, po Kristusovem vstajenju in še bolj po izlitju Svetega Duha. Med apostoli edino Janez ni pretrpel mučeniške smrti. Le kdo bi si želel ali hotel umreti za laž?

Teorije sodobnih nejevernih Tomažev torej ne držijo vode. Nemški zgodovinar starega veka Werner Dahlheim, ki je do krščanstva zelo skeptičen, je moral priznati, da je Kristusovo vstajenje, kakorkoli ga že kdo  prikazuje, tisti dogodek, s katerim se  krščanstvo začne.

V resničnost Vstalega Gospoda se je na koncu prepričal tudi nejeverni Tomaž. Poglejmo si še ta dogodek.

Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: "Mir vam bodi!"  Potem je rekel Tomažu: "Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren." Tomaž mu je odgovoril in rekel: "Moj Gospod in moj Bog!" Jezus mu je rekel: "Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!"   (Jn 20,26b-29)

Tomažu se je izpolnila želja, da je mogel v živo izkusiti svojega od mrtvih vstalega Učitelja.  Jezus ga ni pograjal zaradi njegove nevere, ampak je bil do njega povsem ljubezniv. Še več, Tomaž je smel potipati Gospodove rane, da so res pristne. To ga je  privedlo do vere v Jezusa kot Gospoda in Boga. Šele na tej točki je spoznal, kdo je Jezus v resnici.

Za vse tiste, ki našega Gospoda nismo videli v živo, pa verujemo vanj, veljajo Gospodove besede: "Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!"  (Jn 20, 29b) Vera je namreč iz čiste milosti, enako kot odrešenje. Vera je roka, po kateri lahko prejmemo odrešenje, saj pravi Jezus: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Ta beseda je namenjena  nejevernim Tomažem vsega sveta.