Pavel proti superapostolom

R. Lithgow: Apostol Pavel v ječi. Vir: Salmagundi

Saj z užitkom prenašate nespametne, vi, ki ste pametni! 20 Prenašate, če vas kdo zasužnjuje, če vas kdo izkorišča, če vam kdo jemlje, če se kdo dviga nad vas, če vas kdo tolče po obrazu. 21 V svojo nečast govorim, kakor da bi bil res šibek. S čimer si kdo upa bahati se – še zmeraj govorim v neumnosti – si upam tudi jaz. 22 So Hebrejci? Jaz tudi. So Izraelci? Jaz tudi. So Abrahamovo potomstvo? Jaz tudi. 23 So Kristusovi služabniki? Brez pameti govorim: jaz še bolj! Večkrat v hudih naporih, večkrat v ječah, neprimerno bolj pod udarci, večkrat v smrtni nevarnosti. 24 Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj kot štirideset. 25 Trikrat so me bičali, enkrat kamnali, trikrat sem doživel brodolom in eno noč in dan preživel na globokem morju. 26 Pogosto sem bil na potovanjih, v nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih pred rojaki, v nevarnostih pred pogani, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v puščavi, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med lažnivimi brati. 27 V trudu in mukah, v pogostem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostih postih, v mrazu in goloti. 28 Poleg tega še vse, kar me dan za dnem zaposluje, skrb za vse Cerkve. 29 Kdo je slaboten, ne da bi bil tudi jaz slaboten? Kdo pa se spotika, ne da bi tudi mene žgalo?

30 Če se je že treba hvaliti, se bom hvalil s svojimi slabostmi. 31 Bog in Oče Gospoda Jezusa, on, ki je slavljen na veke, ve, da ne lažem.   

(2Kor 11,19-31)

Korintska cerkev je bila zelo zanimiva. Bila je izredno dinamična, pa tudi zelo problematična. V njenih vrstah so se znašli različni ljudje, ki so vanjo vnašali  različne krive nauke. Za to ni v  njej manjkalo lažnih apostolov, ki so se hvalili sami s sabo, s svojim rodom in s svojimi domnevnimi dosežki, ki so jih seveda po lastnem prepričanju in hvaličenju   dosegli predvsem s svojimi sposobnostmi in prizadevanji.  Taki so rovarili tudi v korintski cerkvi, čemur je sledil  Pavlov odziv. Pavel je moral braniti svoje apostolstvo pred ljudmi, ki so se imeli za nekakšne "superapostole".  Ti so prinašali drugega Jezusa, drugačnega Duha in drugačen evangelij (cf. 2Kor 11,4) ter se delali, kot da so služabniki pravičnosti.  To ni nič čudnega, saj se sam Satan maskira v angela luči (cf. ib. v. 14.15).

Ker so se ti ljudje na veliko hvalili, si je tudi Pavel privoščil, da je na ironičen način navedel precej stvari, s katerimi bi se mogel tudi sam pohvaliti. Tudi on je bil judovskega rodu in Abrahamov potomec, v čemer pa ne vidi kake posebne  zasluge (cf. v. 22). Hvalil bi se lahko tudi z naslednjimi stvarmi, ki jih je  doživel, torej s tem, da je bil po zaporih, pretepen, bičan kamnan, v vseh mogočih nevarnostih in podobno. Za razliko od superapostolov se Pavel ni hvalil s silo in močjo, ampak ravno s svojimi slabostnostmi. Ob neki priložnosti mu je  Gospod razodel: "Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti." (2Kor 12, 9)  To je videti kot odmev Gospodove besede Zerubabelu v Stari zavezi: "'Ne s silo in ne z močjo, temveč z mojim duhom,' govori GOSPOD nad vojskami." (Zah 4,6b) Znamenja apostolstva se  niso kazala v izrednih stvareh, v sili in moči, ampak po navadi v čisto navadnih, vsakdanjih stvareh. Apostol Pavel ni imel od svoje apostolske službe nobene materialne ali kake druge pozemske koristi, prej škodo.

Če Pavla primerjamo  z današnjimi pridigarskimi zvezdniki in zvezdnicami (sic!), med katerimi se imajo nekateri za preroke, posamezniki pa celo za apostole, je bil ubogi Pavel prava zguba. Današnji voditelji različnih karizmatičnih cerkva in gibanj se namreč hvalijo s tem, kako obilno jih je Bog blagoslovil z raznimi čudežnimi močmi in zemeljskim bogastvom v obliki nepremičnin, avtomobilov, celo lastnih letal in najrazličnejših dragocenosti, te blagoslove pa naj bi   dosegli, oziroma si prislužili  s svojo vero, torej bi lahko bil Bog prav srečen, da ima tako pridne služabnike. V cerkev so vdrli goljufi in šarlatani vseh vrst in vanjo prinesli vsak svoj  "drugačen evangelij": evangelij prosperitete, socialni evangelij, vezan na teologijo osvoboditve, razne newagerske evangelije in podobno.

Poseben primer superapostola je tudi vsakokratni rimski škof, ki mu njegovi sledilci, kadar  ex cathedra  razglaša kakšen verski ali moralni nauk, pripisujejo nezmotljivost. Poleg tega premore lastno državico, nadvse razvejano diplomatsko mrežo in vse posvetne časti ter ugodnosti, ki pripadajo šefu neke države. Njegova cerkev  okoli vsakokratnega svojega poglavarja ustvari nekakšen kult osebnosti. Žal je evangelij, kot ga pozna njegova cerkev, pomešan s postavo in še z mnogoterimi nauki, ki jih Božja beseda, zapisana v Svetem pismu, ne pozna. Ob nepredvidljivi in težki bolezni sedanjega rimskega škofa Frančiška poziva Rimskokatoliška cerkev  vernike k molitvi zanj. Prav je, da se temu pozivu odzovemo tudi mi in prosimo Boga, da mu v prvi vrsti nakloni spoznanje pristnega, čistega in nepotvorjenega evangelija, ki prinaša odrešenje.

Evangelij, po katerem prihaja odrešenje, je lahko samo eden,  takšen, kot so ga oznanjali Pavel in drugi Jezusovi apostoli. Ta pravi, da je bil naš Gospod Jezus Kristus usmrčen za naše grehe,  da je vstal zaradi našega opravičenja in da se ne pogubi, kdorkoli vanj veruje, ampak ima  večno življenje (cff. Rim 4,25. 1Kor 15,1 ss. Jn 3,16). Bogu hvala za ta evangelij - veselo oznanilo našega odrešenja!