 |
| Jakobov studenec danes. Vir: The National |
Moje premišljevanje se nanaša na besedilo, ki je zapisano v Evangeliju po Janezu 4,4-42.
Judje so se izogibali območju, na katerem so živeli Samarijani, če so se le mogli. Pravzaprav niso
hoteli imeti nobenega opravka s Samarijani, ki so bili v etničnem
pogledu mešanica ostanka starih Izraelcev in mezopotamskih priseljencev, ki jih
je po zlomu severnega kraljestva Izrael poslal tja asirski kralj.
Imeli so svojo Toro in so bili za Jude obredno nečisti.
Ob neki priložnosti se je naš Gospod odprtavil na pot iz Judeje v Galilejo (cf. Jn 4,3). Ni se odločil za daljšo pot, po kateri bi lahko obšel Samarijo, ampak je šel po bližnjici. Pismo pravi: "Moral je iti skozi Samarijo." (Jn 4,4) V kakšnem smislu je moral iti tam skozi? Glede na to, da je obstajala tudi druga pot, ni moral iti ravno skozi Samarijo. Zato je bolj logična razlaga je, da je Jezus "moral iti ravno po navedeni poti", rezultat suverene in previdnostne Božje volje, ki je imela prav določen namen.
Ko je prišel v kraj Sihár (verjetno današnji Nablus, kjer še danes živijo Samarijani), se je ustavil pri Jakobovem studencu (cf. ib. v. 5). Tedaj je prišla tjakaj zajemat vode neka Samarijanka. Naš Gospod jo je na njeno veliko presenečenje nemudoma ogovoril, rekoč: "Daj mi piti!" (ib. v. 7) Presenečenje je bilo popolno, kajti v tistem času noben Jud ne bi prosil Samarijana (pa še ženske povrhu) za kozarec vode, saj bi se s tem obredno onečistil! Začetnemu presenečenju je sledil nadvse zanimiv dialog. Žena je odgovorila: "Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?" (ibid. v. 9) Res je, nobene za Juda versko opravičljive logike ni bilo v tej Jezusovi zahtevi. Ji je pa zato Jezus podal zanjo zelo nenavaden odgovor: "Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: 'Daj mi piti,' bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode." (ib. v. 10) Le o kakšni živi vodi je govoril, ko pa revež niti do navadne vode ni mogel priti? "Uf," si je najbrž mislila ženska, "Še ena nelogičnost!" in mu ironično odvrnila: "Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?" (ib. vv. 11.12) Res je, le od kod temu človeku živa voda? Le za koga se ima? Je mar večji kot očak Jakob, začetnik Izraelovega rodu, ki je ta vodnjak namenil svojemu sinu Jožefu ter njegovemu rodu? Konec koncev je bila tudi Samarijanka, enako kot Judje, Jakobova potomka, česar se je tudi zavedala. Toda Jezus je ostal še naprej skrivnosten: "Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje." (ib. vv. 13.14) Ženska je še naprej ostala nejeverna in mu je, ne brez ironije dejala: "Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat." (ib. vv. 15) Najbrž je hotela reči: "Če že govoriš, da imaš nekje skrito tisto živo vodo, pridi z njo na plan in mi jo daj, da se mi ne bo več treba mučiti in dan za dnem vlačiti polnih vrčev s tega studenca!" Toda Jezus je preobrnil pogovor v drugo smer: "Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!" (ib. v. 16) Ženska mu je prostodušno in po pravici povedala: "Nimam moža." (ib. v. 17a) Nato ji je Jezus razkril resnico o njenem zasebnem življenju: "Dobro si rekla: 'Nimam moža'; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala." (ib. vv. 17b.18) Ženska se je znašla v nerodni situaciji, saj so prišla na plan neprijetna dejstva, ki so jo bremenila, poleg tega je bil ta žejni Jud očitno prerok, zato pa je tokrat skušala žena preusmeriti pogovor na popolnoma drugo tematiko, takšno bolj "duhovno": "Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu." (ib. vv. 19.20) Ženska je pravilno ugotovila, da ima opravka z neke vrste prerokom, nakar je hitro preskočila z moralnega področja, kjer jo je prizemljil Jezus (postava!), preskočila na ceremonialno področje, kjer sta način in oblika čaščenja pomembnejši od same vsebine. Toda naš Gospod je šel mimo tega in ji povedal, da prihaja ura, ko ne bodo več častili Boga izključno na tem ali onem, pravem ali napačnem mestu. Res je sicer, da je bilo judovsko čaščenje tisto pravo, pa tudi odrešenje prihaja od Judov. Celotno Pismo Stare zaveze, ki govori o odrešenju, prihaja od Judov, pa tudi Mesija je izšel iz judovskega ljudstva, ne iz samarijanskega. Toda Jezus je tudi rekel: "Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče." (ibid. v. 23) S tem je ženi oznanil začetek nove dobe, ki je nastopila s prihodom Kristusa - Mesija. Ženi se je začelo svitati, a še vedno ni v polnosti doumela, kaj ji je povedal Gospod: "Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil." (ib. v. 25) Tedaj se ji je Jezus do konca razodel: "Jaz sem, ki govorim s teboj." (v. 26) Žena je odložila vrč in šla veselo povedat v mesto: "Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?" (ib. v. 29) Mnogi meščani so šli za ženo, nekateri so začeli verovati vanj že zaradi ženinih besed (cf. ib. 39). Prosili so ga, naj ostane pri njih, in je ostal dva dni ter jim govoril. Število vanj verujočih se je povečalo, nekateri pa so na koncu rekli ženi: "Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta." (ibid. v. 42)
Zgodba samarijanske žene in njenih rojakov se je potem še velikokrat ponovila. Pristno soočenje z Jezusom Kristusom nikogar ne pusti hladnega. V svojem naravnem stanju sicer bežimo pred njim, pri čemer znamo biti tudi začudeni: "Zakaj se ukvarjaš z mano?", ironični: "Le od kod temu živa voda?", morda celo sarkastični; takoj ko nam pokaže naš greh, hitro zamenjamo temo pogovora: "Ah, le zakaj je treba Boga častiti ravno na ta način? Kaj pa ubogi črnčki v Afriki? Le zakaj je toliko trpljenja v svetu?" Vse to so sicer zanimiva in dobra vprašanja, ne dajo pa nam prav nobenega odgovora na našo lastno potrebo po odpuščanju grehov in po odrešitvi duše. Jezus je tisti, ki rešuje, a pri tem ne moralizira: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) To je spoznala samarijanska žena, to so spoznali mnogi njeni rojaki.
Imaš tudi ti to spoznanje?
Evangelij ni le za Jude, je tudi za Samarijane ter za vse narode in ljudstva tega sveta. Kdor veruje v Gospoda Jezusa, ne bo pogubljen. On sam nam namreč zagotavlja: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)
Ob neki priložnosti se je naš Gospod odprtavil na pot iz Judeje v Galilejo (cf. Jn 4,3). Ni se odločil za daljšo pot, po kateri bi lahko obšel Samarijo, ampak je šel po bližnjici. Pismo pravi: "Moral je iti skozi Samarijo." (Jn 4,4) V kakšnem smislu je moral iti tam skozi? Glede na to, da je obstajala tudi druga pot, ni moral iti ravno skozi Samarijo. Zato je bolj logična razlaga je, da je Jezus "moral iti ravno po navedeni poti", rezultat suverene in previdnostne Božje volje, ki je imela prav določen namen.
Ko je prišel v kraj Sihár (verjetno današnji Nablus, kjer še danes živijo Samarijani), se je ustavil pri Jakobovem studencu (cf. ib. v. 5). Tedaj je prišla tjakaj zajemat vode neka Samarijanka. Naš Gospod jo je na njeno veliko presenečenje nemudoma ogovoril, rekoč: "Daj mi piti!" (ib. v. 7) Presenečenje je bilo popolno, kajti v tistem času noben Jud ne bi prosil Samarijana (pa še ženske povrhu) za kozarec vode, saj bi se s tem obredno onečistil! Začetnemu presenečenju je sledil nadvse zanimiv dialog. Žena je odgovorila: "Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?" (ibid. v. 9) Res je, nobene za Juda versko opravičljive logike ni bilo v tej Jezusovi zahtevi. Ji je pa zato Jezus podal zanjo zelo nenavaden odgovor: "Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: 'Daj mi piti,' bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode." (ib. v. 10) Le o kakšni živi vodi je govoril, ko pa revež niti do navadne vode ni mogel priti? "Uf," si je najbrž mislila ženska, "Še ena nelogičnost!" in mu ironično odvrnila: "Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?" (ib. vv. 11.12) Res je, le od kod temu človeku živa voda? Le za koga se ima? Je mar večji kot očak Jakob, začetnik Izraelovega rodu, ki je ta vodnjak namenil svojemu sinu Jožefu ter njegovemu rodu? Konec koncev je bila tudi Samarijanka, enako kot Judje, Jakobova potomka, česar se je tudi zavedala. Toda Jezus je ostal še naprej skrivnosten: "Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje." (ib. vv. 13.14) Ženska je še naprej ostala nejeverna in mu je, ne brez ironije dejala: "Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat." (ib. vv. 15) Najbrž je hotela reči: "Če že govoriš, da imaš nekje skrito tisto živo vodo, pridi z njo na plan in mi jo daj, da se mi ne bo več treba mučiti in dan za dnem vlačiti polnih vrčev s tega studenca!" Toda Jezus je preobrnil pogovor v drugo smer: "Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!" (ib. v. 16) Ženska mu je prostodušno in po pravici povedala: "Nimam moža." (ib. v. 17a) Nato ji je Jezus razkril resnico o njenem zasebnem življenju: "Dobro si rekla: 'Nimam moža'; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala." (ib. vv. 17b.18) Ženska se je znašla v nerodni situaciji, saj so prišla na plan neprijetna dejstva, ki so jo bremenila, poleg tega je bil ta žejni Jud očitno prerok, zato pa je tokrat skušala žena preusmeriti pogovor na popolnoma drugo tematiko, takšno bolj "duhovno": "Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu." (ib. vv. 19.20) Ženska je pravilno ugotovila, da ima opravka z neke vrste prerokom, nakar je hitro preskočila z moralnega področja, kjer jo je prizemljil Jezus (postava!), preskočila na ceremonialno področje, kjer sta način in oblika čaščenja pomembnejši od same vsebine. Toda naš Gospod je šel mimo tega in ji povedal, da prihaja ura, ko ne bodo več častili Boga izključno na tem ali onem, pravem ali napačnem mestu. Res je sicer, da je bilo judovsko čaščenje tisto pravo, pa tudi odrešenje prihaja od Judov. Celotno Pismo Stare zaveze, ki govori o odrešenju, prihaja od Judov, pa tudi Mesija je izšel iz judovskega ljudstva, ne iz samarijanskega. Toda Jezus je tudi rekel: "Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče." (ibid. v. 23) S tem je ženi oznanil začetek nove dobe, ki je nastopila s prihodom Kristusa - Mesija. Ženi se je začelo svitati, a še vedno ni v polnosti doumela, kaj ji je povedal Gospod: "Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil." (ib. v. 25) Tedaj se ji je Jezus do konca razodel: "Jaz sem, ki govorim s teboj." (v. 26) Žena je odložila vrč in šla veselo povedat v mesto: "Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?" (ib. v. 29) Mnogi meščani so šli za ženo, nekateri so začeli verovati vanj že zaradi ženinih besed (cf. ib. 39). Prosili so ga, naj ostane pri njih, in je ostal dva dni ter jim govoril. Število vanj verujočih se je povečalo, nekateri pa so na koncu rekli ženi: "Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta." (ibid. v. 42)
Zgodba samarijanske žene in njenih rojakov se je potem še velikokrat ponovila. Pristno soočenje z Jezusom Kristusom nikogar ne pusti hladnega. V svojem naravnem stanju sicer bežimo pred njim, pri čemer znamo biti tudi začudeni: "Zakaj se ukvarjaš z mano?", ironični: "Le od kod temu živa voda?", morda celo sarkastični; takoj ko nam pokaže naš greh, hitro zamenjamo temo pogovora: "Ah, le zakaj je treba Boga častiti ravno na ta način? Kaj pa ubogi črnčki v Afriki? Le zakaj je toliko trpljenja v svetu?" Vse to so sicer zanimiva in dobra vprašanja, ne dajo pa nam prav nobenega odgovora na našo lastno potrebo po odpuščanju grehov in po odrešitvi duše. Jezus je tisti, ki rešuje, a pri tem ne moralizira: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) To je spoznala samarijanska žena, to so spoznali mnogi njeni rojaki.
Imaš tudi ti to spoznanje?
Evangelij ni le za Jude, je tudi za Samarijane ter za vse narode in ljudstva tega sveta. Kdor veruje v Gospoda Jezusa, ne bo pogubljen. On sam nam namreč zagotavlja: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)
Ni komentarjev:
Objavite komentar