Uprimo oči v Jezusa

In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpustil množice. 23 In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. 24 Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. 25 Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. 26 Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: "Prikazen je." Od strahu so zavpili. 27 Jezus pa jim je takoj rekel: "Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!" 28 Peter mu je odgovoril in rekel: "Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi." 29 On mu je dejal: "Pridi!" In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. 30 Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: "Gospod, reši me!" 31 Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: "Malovernež, zakaj si podvomil?" 32 In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. 33 Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: "Resnično si Božji Sin."  (Mt 14,22-33)

Zgornji primer iz Evangelija po Mateju najdemo tudi v Markovem (Mr 6,45-52) in Janezovem (6,15-21) evangeliju, najbolj podrobno pa ga je opisal ravno Matej. Ta dogodek se je zgodil neposredno po Jezusovi čudežni pomnožitvi kruha, ko je bilo nasičeno pet tisoč mož, poleg teh pa še mnogo žena in otrok. To pomnožitev obravnavajo vsi štirje evangelisti. 

Ko se je množica najedla, je torej Jezus poslal učence s čolnom na drugo stran Genezareškega jezera, sam pa je poslal ljudi domov in šel na bližnjo vzpetino molit. Jezus ni le pravi Bog, ampak je tudi pravi človek in kot človek je tudi on čutil potrebo po molitvi k nebeškemu Očetu. 

Genezareško ali Galilejsko jezero je znano po hitrih in dramatičnih vremenskih spremembah. Te nastanejo tako, da se  hladen in težji zrak  z gora, ki ležijo vzhodno od jezera, nenadno spusti nad jezero in izpodrine toplega, ki je lažji. V takem primeru pride do hudih viharjev. Nekaj podobnega se je zgodilo v Mt 14, 24. Učenci so bojevali težak boj z valovi, ob četrti nočni straži, to je čas med 3. in 6. uro zjutraj pa so se še dodatno prestrašili "prikazni", ki je hodila po vodi. Naš Gospod se jim je hitro odzval ter jih opogumil. Peter je bil še posebej opogumljen, zato si je tudi sam zaželel malce sprehoda po gladini jezera. Nekaj časa je šlo, potem pa ga je prestrašil veter in začel se je potapljati. Jezus mu je pomagal in ga pograjal. 

Peter je naredil enako napako, ki jo tudi mi zelo radi, celo vsakodnevno ponavljamo. Pred njim je bil Jezus, okoli njega pa so bile neprijetne in nevarne okoliščine. Namesto, da bi svoj pogled usmeril na našega Gospoda, se je oziral na okoliščine, torej na vihar. Zato je klecnil in se začel potapljati. Tudi mi v vsakdanjem življenju preradi usmerimo svoj pogled z Jezusa na okoliščine. Trenutno je naš največji problem korona virus, ki razsaja okoli nas in je do tega trenutka v naši domovini okužil že najmanj  383 ljudi. Prav je, da se usmerimo na ta problem, toda naša prioriteta mora biti Jezus. Ozirajoč se nanj bo dobilo tudi ukvarjanje s to epidemijo svoje ustrezno mesto v našem življenju. Nenazadnje nas k temu zavezuje tudi zapoved ljubezni do bližnjega (cf. Lk 10,27-37).

Pa še eno napako zelo radi delamo, to je, da se v življenju osredotočamo na svoje grehe, kar škodi naši veri. Kristjan ne sme biti osredotočen le na svoj greh, kajti Bog ni  tisti, ki bi ga kar naprej spominjal nanj, ampak hudič. Preden pademo v zanko, nas hudič zapeljuje in nam slika greh v najzapeljivejših barvah, ko pa zgrešimo, nas obtožuje. Tako postane greh tista nesrečna okoliščina, ki nas vleče proti dnu. Preradi pozabljamo, da je bil Jezus predan v smrt za naše grehe in bil obujen zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25). Zato pravi apostol Janez:  "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen," (Jn 1,8.9) pisec Pisma Hebrejcem pa: "Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola. Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov pretrpel tolikšno nasprotovanje, da se v svojih dušah ne boste utrudili in omagali." (Heb 12,2.3)  Sveto pismo nam jamči, da je priznan greh tudi odpuščen greh, osredotočenost na našega Gospoda pa nas varuje pred grehom.

Zatorej imejmo ves čas oči uprte v našega Gospoda!