Potem se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. 2 Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. 3 On pa se je povzpel na goro in tam sedel s svojimi učenci. 4 Blizu je bila pasha, judovski praznik. 5 Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: "Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?" 6 To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. 7 Filip mu je odgovoril: "Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos." 8 Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: 9 "Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?" 10 Jezus je dejal: "Posedite ljudi." Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. 11 Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. 12 Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: "Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi." 13 Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. 14 Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: "Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet." 15 Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro. (Jn 6,1-15)
Čudež pomnožitve kruha, s katerim je Jezus nahranil do dvajset tisoč lačnih poslušalk in poslušalcev, je edini čudež, ki ga najdemo v vseh štirih evangelijih. Ta dogodek se je pripetil blizu obale Galilejskega ali Tiberijskega jezera, ki se tudi imenuje Genezareško jezero. Jezero leži na skrajnem severnem delu udorine Vzhodnoafriškega tektonskega jarka in je dolgo 21 km, široko pa nekaj čez 11 km. Druga stran jezera, ki je omenjena v Jn 6,1, je najbrž vzhodna stran.
Naš Gospod skorajda nikoli ni imel miru, kajti okoli njega se je kar naprej motala množica ljudi. Glavni razlog za njegovo popularnost so bila znamenja, ki jih je delal: "Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih." (Jn 6,2) Cilj njegovih znamenj in čudežev je bil, da bi na ta način pritegnil ljudi k poslušanju, oziroma, kot je napisal Primož Trubar v svoji Mali postili, znamenja so Jezusu služila kot neke vrste zvonjenje pred pridigo. Seveda so imela tudi svojo drugo plat, saj jih je Jezus izvajal iz usmiljenja (cf. Mt 14,14. Mr 6,34. 8,2.).
Kot lahko razberemo iz Jn 6,2, je bila velika množica očarana nad znamenji, ki jih je Jezus delal nad bolniki. Iz nadaljevanja lahko sklepamo, da je bil to glavni razlog njihove hoje za Gospodom. Verjetno so pričakovali še več h dogodkov, podobnih tistemu, ko je bil na primer ozdravljen sin državnega uradnika (cf. Jn 4,46-54). Najverjetneje pa jih je še posebej zanimalo, če je morda on zares Mesija, ki naj bi odrešil Izrael. Toda Gospod je bil zelo skeptičen do tiste vrste vere, ki jo proizvedejo znamenja in čudeži (cf Jn 2,23-25. Jn 4,48).
"Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: 'Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?' To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. " (Jn 6,5.6) Jezus je zastavil gornje vprašanje Filipu iz dveh razlogov. Najprej zato, kjer je bil Filip eden od treh apostolov, ki so bili doma iz Betsajde, torej domačin iz teh krajev (cf. Jn 1,44). Domačin je seveda najbolje vedel, kje bi se dala nabaviti tolikšna količina kruha. "Filip mu je odgovoril: 'Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.'" (v. 7) Dvesto denarijev ni bila majhna vsota, saj so takrat plačevali delavcem po en denarij na dan. Šlo je torej za plačilo najmanj šeststo dni delavčevega dela. Kot je bilo rečeno v 6. vrstici, je Jezus preizkušal Filipa, če bo na osnovi že videnega čudeža v Kani ugotovil, kaj namerava storiti, toda Filip ga ni razumel, ampak se je mučil s preračunavanjem potrebnih količin kruha in s tem, koliko bi vse skupaj stalo. Povrh vsega bi težko našli pekarno, ki bi imela tolikšno zalogo kruha.
V pogovor se je vmešal Petrov brat Andrej, ki je ugotovil, da razpoložljiva količina hrane v obliki petih hlebov ječmenovega kruha (kakršnega so ga tedaj uživali revni sloji, pšeničnega so si lahko privoščili samo bogati) in dveh rib nikakor ne zadostuje za zbrano množico, ki jo je sestavljalo pet tisoč mož (cf. v. 10), brez žena in otrok (cf. Mt 14,21). Še eden torej, ki je padel na izpitu, pa še niti vprašan ni bil! Jezus je nato ukrepal na svoj način in pomnožil razpoložljivo hrano...
Kot poročata Matej in Marko, je bil kraj, kjer se je ta dogodek pripetil, nekje na samoti (cf. Mt 14,13. Mr 6,31.35), zato celoten dogodek spominja na tavanje Izraelcev po divjini, Jezus pa na Mojzesa, a ne le na njega. V resnici je bil Bog tisti, ki je v puščavi nahranil svoje ljudstvo z mano in mesom (cf. 2Mz 16). Jezus se je tukaj dokazal za večjega od Mojzesa, saj je z Božjo močjo pomnožil kruh, Mojzes je bil le njegova predpodoba. Našemu Gospodu je uspelo nahraniti množico ljudi s petimi hlebi in dvema ribama, na koncu pa je še ostalo dvanajst košar koščkov kruha! Ta presežek nas spominja na obilje milosti, ki jo Bog razliva na svoje ljudstvo, kajti Bog ne skopari. Če ta pomnožitev kruha spominja po eni strani na čas, ko so Izraelci tavali po puščavi, je to dejanje po drugi strani vidna predstavitev nebeške gostije, ki jo Bog pripravlja izvoljenim v svojem kraljestvu. Obed ima v Svetem pismu zelo velik pomen, saj se v njem vsak pomemben dogodek zapečati z obedom.
Zbrana množica je ob nenavadnem dogodku nemudoma ugotovila, da nima opravka z navadnim človekom, ampak so bili prepričani, da je Jezus prerok, takšen, kot je bil Mojzes. Navdušenju ni bilo konca ne kraja. Nemudoma se je rodila megacerkev! Hoteli so ga celo postaviti za kralja, a se jim je izmaknil. Res je, da so imeli opravka s prerokom, a več kot le to. A tega se niso zavedali. Tudi za kralja ga niso mogli postaviti, kajti On, Božji sin je že kralj nad kralji. Njemu ni mogoče ničesar dodati. Toda vsako navdušenje ima omejen rok trajanja.
Pozneje je taista množica našla Jezusa v Kafarnaumu, on pa je zbranim odkrito povedal resnico, da ga dejansko iščejo le zato, ker so se najedli, in da je pravzaprav On pravi kruh, ki prihaja iz nebes. Po teh besedah so bili najprej zmedeni, potem jezni, nato razočarani, na koncu pa so se razšli. Tisto, kar jim je manjkalo, je bila vera. Verjeli so v konkreten kruh, s katerim so se nasitili, niso pa verovali vanj, ki jim je rekel: "Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen." (Jn 6,35) Tukaj ne gre za telesno, ampak za duhovno lakoto in žejo. Te ne more potešiti noben kruh, nobena pijača, nobena stvar na tem svetu, ampak le Jezus Kristus. On je rekel o sebi, da je njegovo telo resnična jed in njegova kri resnična pijača (cf. Jn 6,50-58). S temi besedami je napovedal svojo žrtveno smrt na križu, v kateri je prelil svojo kri. Ta žrtev je tista, ki dejansko rešuje, toda rešuje samo tiste, ki verujejo vanj!
Večina je bila torej na koncu razočarana in je odšla. Niso si ga več želeli imeti za kralja, kajti, kot sem že omenil, je on kralj posebne vrste. Oni so bili pripravljeni storiti vse, bržkone celo umreti zanj v morebitni vojni z Rimljani, niso pa bili pripravljeni verovati vanj. Od množice, očarane zavoljo njegovih znamenj in čudežev, je ostal ducat učencev. Prva megacerkev v zgodovini je šla v franže.
Zemeljski kralji in drugi oblastniki lahko osvobodijo svoj narod ali državo izpod kakšnee tuje sile, nikomur pa ne dajejo večnega življenja. Jezus pa je Kralj, ki daje ravno to. On je na križu umrl za naše grehe in dokazal svojo Božjo moč ob vstajenju od mrtvih. On je Kralj kraljev in Gospod gospodov (Raz 17,14. 19,16). Kdor se zanaša nanj in na njegovo na križu dovršeno delo, ima večno življenje.
"Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: 'Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?' To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. " (Jn 6,5.6) Jezus je zastavil gornje vprašanje Filipu iz dveh razlogov. Najprej zato, kjer je bil Filip eden od treh apostolov, ki so bili doma iz Betsajde, torej domačin iz teh krajev (cf. Jn 1,44). Domačin je seveda najbolje vedel, kje bi se dala nabaviti tolikšna količina kruha. "Filip mu je odgovoril: 'Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.'" (v. 7) Dvesto denarijev ni bila majhna vsota, saj so takrat plačevali delavcem po en denarij na dan. Šlo je torej za plačilo najmanj šeststo dni delavčevega dela. Kot je bilo rečeno v 6. vrstici, je Jezus preizkušal Filipa, če bo na osnovi že videnega čudeža v Kani ugotovil, kaj namerava storiti, toda Filip ga ni razumel, ampak se je mučil s preračunavanjem potrebnih količin kruha in s tem, koliko bi vse skupaj stalo. Povrh vsega bi težko našli pekarno, ki bi imela tolikšno zalogo kruha.
V pogovor se je vmešal Petrov brat Andrej, ki je ugotovil, da razpoložljiva količina hrane v obliki petih hlebov ječmenovega kruha (kakršnega so ga tedaj uživali revni sloji, pšeničnega so si lahko privoščili samo bogati) in dveh rib nikakor ne zadostuje za zbrano množico, ki jo je sestavljalo pet tisoč mož (cf. v. 10), brez žena in otrok (cf. Mt 14,21). Še eden torej, ki je padel na izpitu, pa še niti vprašan ni bil! Jezus je nato ukrepal na svoj način in pomnožil razpoložljivo hrano...
Kot poročata Matej in Marko, je bil kraj, kjer se je ta dogodek pripetil, nekje na samoti (cf. Mt 14,13. Mr 6,31.35), zato celoten dogodek spominja na tavanje Izraelcev po divjini, Jezus pa na Mojzesa, a ne le na njega. V resnici je bil Bog tisti, ki je v puščavi nahranil svoje ljudstvo z mano in mesom (cf. 2Mz 16). Jezus se je tukaj dokazal za večjega od Mojzesa, saj je z Božjo močjo pomnožil kruh, Mojzes je bil le njegova predpodoba. Našemu Gospodu je uspelo nahraniti množico ljudi s petimi hlebi in dvema ribama, na koncu pa je še ostalo dvanajst košar koščkov kruha! Ta presežek nas spominja na obilje milosti, ki jo Bog razliva na svoje ljudstvo, kajti Bog ne skopari. Če ta pomnožitev kruha spominja po eni strani na čas, ko so Izraelci tavali po puščavi, je to dejanje po drugi strani vidna predstavitev nebeške gostije, ki jo Bog pripravlja izvoljenim v svojem kraljestvu. Obed ima v Svetem pismu zelo velik pomen, saj se v njem vsak pomemben dogodek zapečati z obedom.
Zbrana množica je ob nenavadnem dogodku nemudoma ugotovila, da nima opravka z navadnim človekom, ampak so bili prepričani, da je Jezus prerok, takšen, kot je bil Mojzes. Navdušenju ni bilo konca ne kraja. Nemudoma se je rodila megacerkev! Hoteli so ga celo postaviti za kralja, a se jim je izmaknil. Res je, da so imeli opravka s prerokom, a več kot le to. A tega se niso zavedali. Tudi za kralja ga niso mogli postaviti, kajti On, Božji sin je že kralj nad kralji. Njemu ni mogoče ničesar dodati. Toda vsako navdušenje ima omejen rok trajanja.
Pozneje je taista množica našla Jezusa v Kafarnaumu, on pa je zbranim odkrito povedal resnico, da ga dejansko iščejo le zato, ker so se najedli, in da je pravzaprav On pravi kruh, ki prihaja iz nebes. Po teh besedah so bili najprej zmedeni, potem jezni, nato razočarani, na koncu pa so se razšli. Tisto, kar jim je manjkalo, je bila vera. Verjeli so v konkreten kruh, s katerim so se nasitili, niso pa verovali vanj, ki jim je rekel: "Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen." (Jn 6,35) Tukaj ne gre za telesno, ampak za duhovno lakoto in žejo. Te ne more potešiti noben kruh, nobena pijača, nobena stvar na tem svetu, ampak le Jezus Kristus. On je rekel o sebi, da je njegovo telo resnična jed in njegova kri resnična pijača (cf. Jn 6,50-58). S temi besedami je napovedal svojo žrtveno smrt na križu, v kateri je prelil svojo kri. Ta žrtev je tista, ki dejansko rešuje, toda rešuje samo tiste, ki verujejo vanj!
Večina je bila torej na koncu razočarana in je odšla. Niso si ga več želeli imeti za kralja, kajti, kot sem že omenil, je on kralj posebne vrste. Oni so bili pripravljeni storiti vse, bržkone celo umreti zanj v morebitni vojni z Rimljani, niso pa bili pripravljeni verovati vanj. Od množice, očarane zavoljo njegovih znamenj in čudežev, je ostal ducat učencev. Prva megacerkev v zgodovini je šla v franže.
Zemeljski kralji in drugi oblastniki lahko osvobodijo svoj narod ali državo izpod kakšnee tuje sile, nikomur pa ne dajejo večnega življenja. Jezus pa je Kralj, ki daje ravno to. On je na križu umrl za naše grehe in dokazal svojo Božjo moč ob vstajenju od mrtvih. On je Kralj kraljev in Gospod gospodov (Raz 17,14. 19,16). Kdor se zanaša nanj in na njegovo na križu dovršeno delo, ima večno življenje.
Ali se zanašaš nanj?
Ni komentarjev:
Objavite komentar