Pravijo, da se slabe in hude stvari dogajajo, ker tako imenovani dobri ljudje ničesar ne ukrenejo. O tem, kdo je dober, bi se seveda dalo razpravljati. Jezus je imel o tem drugačno mnenje, kot ga ima svet: "Nihče ni dober razen enega, Boga!" (Mr 10,18b) Kakorkoli, v zgornjem filmu z naslovom Sing a Little Louder (Pojte malo glasneje), narejenem po resničnem dogodku, srečamo starejšega moškega, ki se spominja grozljivega dogodka iz otroštva. Ljudje so bili zbrani pri bogoslužju v cerkvici, ki je ležala blizu železnice, po kateri so vozili vlaki svoje žrtve v koncentracijsko taborišče. Potem se je zgodil neprijeten dogodek, ko so se zaslišali kriki žrtev iz enega od vlakov. Pastor je skušal vse skupaj zamaskirati s petjem cerkvene himne, čemur so se pridružili verniki v klopeh. Nihče ni hotel nič videti, nič slišati in nič izreči...
Danes je dan spomina na žrtve holokavsta... Politiki vseh mogočnih barv bodo danes izražali sočutje z žrtvami te pošastne morije, ki so jo nad judovskim ljudstvom izvedli nacionalni socialisti in njihovi epigoni, opremljeni z ideologijo, ki korenini v socialnem darvinizmu. Eni bodo to delali iz iskrenih nagibov, spet drugi zato, ker se to spodobi. Takšna je pač politika. Malokdo si danes želi, oziroma upa izpasti kot antisemit. Zato nekateri izražajo svoj antisemitizem na bolj prikrite in prefinjene načine, zlasti, kadar gre za obsojanje države Izrael in to kar tako poprek.
Na Slovenskem smo bili do nedavnega bolj priča tej zadnji, "proticionistični" vrsti antisemitizma, v zadnjem času pa opažam, da se tudi pri nas uveljavlja njegova bolj odkrita vrsta, čeprav ne vem, koliko Slovencev je že srečalo kakšnega Juda. Kristjani kot celota smo vse do danes zavzemali različna, večkrat nasprotna stališča do Judov. V srednjem veku so bili preganjani kot "morilci Boga", pri čemer je treba šteti rimskim papežem v plus, da so v svoji državi ščitili Jude (seveda kot podanike drugega ali tretjega reda), veliko manj tolerantni so bili posvetni vladarji. Luther je na začetku svoje reformacijske kariere simpatiziral z Judi, ker je računal, da bodo radi sprejeli evangelij. Ker se mu računica ni izšla, zraven pa je še verjel govoricam o judovskem misijonarjenju nekje na današnjem Slovaškem, zato je napisal strupen pamflet z naslovom O Judih in njihovih lažeh. V vseh teh primerih je šlo za versko, ne rasno nestrpnost, ki je izražena pri sodobnem antisemitizmu, ki ima druge, psevdoznanstvene korenine.
V sodobnem protestantizmu pa obstaja tudi čisto nasprotno tolmačenje "judovskega vprašanja", ki mu pravimo dispenzacionalistično. Po njem so Judje še vedno izvoljeno Božje ljudstvo, zato naj bi imel z njimi Bog posebne načrte. Dispenzacionalisti so vneti podporniki države Izrael in različnih skrajnih judovskih sekt, ki se zavzemajo za ponovno postavitev jeruzalemskega templja in obnovo tempeljskega žrtvovanja. Pri tem pozabljajo, da talmudsko judovstvo, ki je v bistvu dediščina farizejskega gibanja, ni isto kot judovstvo Stare zaveze.
Kakorkoli, nobena od skrajnosti ni ne dobra ne zdrava. Judje so ravno tako narod kot vsi drugi: eni so nagnjeni v levo, drugi v desno, obstajajo tudi taki, ki nasprotujejo državi Izrael, potem so tu vsi tisti vmesni... Dispenzacionalizem je zmota, antisemitizem pa še mnogo hujša stvar. Klasični reformirani krščanski pogled je, da pripadnikom zgodovinskega izvoljenega ljudstva želimo isto, kot vsem drugim: da resnično spoznajo pravega Mesija, ki je umrl za naše grehe in vstal zavoljo našega opravičenja (cf. Rim 4,24.25).
Ni komentarjev:
Objavite komentar