Ne imejte se v svojih očeh za pametne. 17
Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti
za dobro. 18 Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z
vsemi ljudmi. 19 Ne maščujte se na svojo roko, ljubi, ampak dajte
prostor Božji jezi, saj je pisano: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil,
pravi Gospod. 20 Nasprotno: Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; če
je žejen, mu daj piti; če boš namreč delal tako, boš sipal žarečega
oglja na njegovo glavo. 21 Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj
húdo z dobrim. (Rim 12,16b-21)
Če se malce pozabavamo z začetkom naše perikope, bomo hitro
ugotovili, da je v popolnem nasprotju z miselnostjo tega sveta, ki nas vsak dan
prepričuje, da moramo verjeti, kako pomembni, enkratni in neponovljivi
smo, kako se moramo samouresničevati in podobno. Res je sicer, da smo
enkratni in neponovljivi, ampak taki so tudi vsi ostali. V tem smislu
torej nimamo nobenega pravega razloga za hvaličenje. Taka stvar vodi v
povzdigovanje nad drugimi, znotraj občestva pa deluje razdiralno.
Svet tudi pravi, da je maščevanje sladko, toda apostol Pavel pravi, naj ne vračamo hudega s hudim. Kako nepraktično, kajneda? Pa vendar nam praksa kaže, da vračanje hudega s hudim vodi v vedno novo podajanje žogice, ki nikoli ne prekine začaranega kroga sovraštva. Da v skupnosti, ki goji take odnose, ni lahko živeti, se lahko poučimo iz domačih razmer. Kristjan bi moral skrbeti za dobro, ne za hudo. Kolikor je od njega odvisno, naj živi v miru z vsemi ljudmi okrog njega. Če drugim ni do miru, naj bo to predvsem njihov problem. To ne pomeni, da mora biti v primeru, če se mu zgodi kaka krivica, kot neka lutka brez lastne volje, ki jo lahko vsak vlači naokrog, kakor mu drago, kajti za krivice obstajajo sodišča. Celo apostol Pavel se je najmanj dvakrat skliceval na svoje državljanske pravice (cf. Apd 16,37 ss. Ibid. 22,25 ss.). Končna in najvišja instanca pa je Bog, ki bo nekega dne sodil vsem krivičnim.
Toda Pavel ne ostaja le pri pasivnem nevračanju hudega s hudim, ampak pravi, da je treba vračati hudo z dobrim, pri čemer citira odlomek iz starozavezne Knjige pregovorov: "Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti kruha, če je žejen, mu daj piti vode. Tako mu boš zbiral žerjavico na glavo." (Prg 25,21.22a). Pri tem seveda nimamo nikakršnega jamstva, da bomo uspešni, ampak gre za Jezusov princip: "Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo." (Mt 5,44)
To je pravzaprav edini način, ki lahko privede do prekinitve neskončnega kroga sovraštva in nasprotovanj. Noben drug način ne prinese nič dobrega, zato je prav, da ga udejanjamo, kolikor je to v naši moči in s pomočjo Božje milosti. Reinhold Niebuhr je s tem v zvezi napisal molitev, ki se glasi nekako takole (obstaja namreč več verzij):
"Bog, daj mi mirnost, da bom zmožen sprejemati stvari, ki jih ne morem spremeniti,
Svet tudi pravi, da je maščevanje sladko, toda apostol Pavel pravi, naj ne vračamo hudega s hudim. Kako nepraktično, kajneda? Pa vendar nam praksa kaže, da vračanje hudega s hudim vodi v vedno novo podajanje žogice, ki nikoli ne prekine začaranega kroga sovraštva. Da v skupnosti, ki goji take odnose, ni lahko živeti, se lahko poučimo iz domačih razmer. Kristjan bi moral skrbeti za dobro, ne za hudo. Kolikor je od njega odvisno, naj živi v miru z vsemi ljudmi okrog njega. Če drugim ni do miru, naj bo to predvsem njihov problem. To ne pomeni, da mora biti v primeru, če se mu zgodi kaka krivica, kot neka lutka brez lastne volje, ki jo lahko vsak vlači naokrog, kakor mu drago, kajti za krivice obstajajo sodišča. Celo apostol Pavel se je najmanj dvakrat skliceval na svoje državljanske pravice (cf. Apd 16,37 ss. Ibid. 22,25 ss.). Končna in najvišja instanca pa je Bog, ki bo nekega dne sodil vsem krivičnim.
Toda Pavel ne ostaja le pri pasivnem nevračanju hudega s hudim, ampak pravi, da je treba vračati hudo z dobrim, pri čemer citira odlomek iz starozavezne Knjige pregovorov: "Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti kruha, če je žejen, mu daj piti vode. Tako mu boš zbiral žerjavico na glavo." (Prg 25,21.22a). Pri tem seveda nimamo nikakršnega jamstva, da bomo uspešni, ampak gre za Jezusov princip: "Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo." (Mt 5,44)
To je pravzaprav edini način, ki lahko privede do prekinitve neskončnega kroga sovraštva in nasprotovanj. Noben drug način ne prinese nič dobrega, zato je prav, da ga udejanjamo, kolikor je to v naši moči in s pomočjo Božje milosti. Reinhold Niebuhr je s tem v zvezi napisal molitev, ki se glasi nekako takole (obstaja namreč več verzij):
"Bog, daj mi mirnost, da bom zmožen sprejemati stvari, ki jih ne morem spremeniti,
pogum, da spreminjam stvari, ki se jih da spremeniti
in modrost, da bom znal ločiti eno od drugega."
Ni komentarjev:
Objavite komentar