G. Matija Šorli je na spletni strani stranke Domovinska liga, ali na kratko DOM, objavil prvi del članka z dolgim naslovom Tradicionalni katolicizem je vedno podpiral etnocentrizem in ne kulturni relativizem. Če bi ta naslov prebral pokojni dr. Anton Mahnič, mu najbrž ne bi pritrdil v celoti, pri čemer imam v mislih tisti del, ki se nanaša na etnocentrizem (cff. A. Mahnič, Pamet in sv. pismo o narodnosti, Rimski Katolik, Prvi tečaj I, s. 56; Ibid. II, s. 178.). Ampak pustimo to.
Ker v tradicional(istič)nem katoliškem članku ne gre brez protestantov, tudi prispevek g. Šorlija ne sme in ne more razočarati glede svoje tendencioznosti. Pa si preberimo, kaj pravi g. Šorli, zraven pa še moje komentarje k posameznim trditvam.
Manjši del zgodnje slovenske literarne dediščine je sicer res delo protestantov, vendar je veliko večino slovenske kulture, tudi literarne, dala našemu narodu katoliška Cerkev.
To je seveda res. Da ni večji del slovenske literarne dediščine delo protestantov, imajo največje zasluge Ferdinand II. in njegovi opričniki, kot so Hren, Brenner, Stobäus in drugi, ki so v naših krajih zatrli reformacijo, ki je zaslužna, da smo tedaj v pičlega pol stoletja dobili približno petdeset knjig.
Lažno komunistično in liberalno zgodovinopisje pretirano promovira zgolj Trubarja in slovenske protestante za nastanek zgodnje slovenske literarne dediščine, zanika pa veliko večji in pomembnejši prispevek katoliške Cerkve pri nastanku in razvoju zgodnje in poznejše slovenske literature.
Če je zgoraj omenjeno zgodovinopisje glede te tematike lažno, bo moral g. Šorli šele dokazati, dokazano pa je, da je Trubar glede slovenskega knjižnega jezika oral ledino, kar so nato pobranali Bohorič, Dalmatin in drugi, to pa so potem okopavali, na tem sejali in želi katoliški in vsi ostali pisci.
Med drugim bi omenil, da je komunistično-liberalno zgodovinopisje krivično očrnilo katoliškega škofa Tomaža Hrena kot „zažigalca slovenskih knjig“, ker je bil proti reformaciji, to levičarsko zgodovinopisje pa je „pozabilo“ omeniti, da je ta škof in njegov protireformacijski krog poleg vseh drugih kulturnih prispevkov, ki jih je zapustil našemu narodu, mdr. pustil velik prispevek pri nastajanju slovenske literarne dediščine v skoraj istem času, kot je delovala reformacija na Slovenskem.
Kar se tiče zažiganja knjih, bi se res dalo diskutirati, ker prevzvišeni Hren ni počel nič drugega, kot so delali njegovi protestantski "kolegi" v protestantskih deželah. Vsi skupaj so kurili knjige, ki so bile zanje heretične. Prevzvišenemu škofu tudi štejem v plus, da je dovolil katoliškemu kleru uporabo Dalmatinove Biblije, ker pač katoliška stran tedaj ni bila zmožna takega podviga, kot je slovenski prevod Svetega pisma in je bilo treba čakati skoraj dvesto let, da je to uspelo Japlju in njegovemu krogu. Pa še ti so bili zakleti jožefinisti in neke vrste janzenisti, torej še en sumljiv nebodigatreba. Kakega posebej velikega prispevka g. Hrena k slovenski književnosti pa tudi ne vidim. Imel je sicer velike načrte, ki pa jih je uspel uresničiti le v manjši meri, npr. Čandkov prevod Kanizijevega katekizma ter prevod nedeljskih beril in evangelijev (pri čemer je Čandik uporabljal, nebodijetreba, Dalmatinovo Biblijo).
Prvi slovenski spisi, Brižinski spomeniki ter Stiški in Celovški rokopisi so tako ali tako delo katoliške Cerkve in ne protestantizma, saj so nastali pred Trubarjevimi časi.
Res je. Žal ti osamljeni rokopisi ne pomenijo nobene kontinuitete in so bili v Trubarjevem času pravzaprav neznani.
Poleg tega se je v komunistično-liberalnih krogih izoblikoval lažni mit, da se je slovenska zgodovina začela s Trubarjem, ker naj bi on izrekel znameniti rek „Lubi Slovenci“. Gotovo pa se on ni spomnil besede „Slovenci“, ampak jo je slišal od drugih, saj je ta beseda nastala že davno pred njim.
Ni res, da "naj bi" rekel: "Lubi Slovenci," ampak je to čisto zares rekel, oziroma zapisal. Jasno pa je, da termina Slovenci ni izumil sam, ga je pa zato, kolikor je do danes znano, prvi javno uporabil.
Še bolj pa se „pozabi“ povedati, da Trubar in slovenski protestantje niso imeli nacionalnih tendenc v sodobnem pogledu besede, saj so se te tendence v sodobnem pogledu besede izoblikovale šele v 19. stoletju. Cilj Trubarja je bil širiti protestantizem, ena od taktik pri širjenju protestantizma pa je bila tudi, da bi kmetje in neizobraženi ljudje, ki niso znali nemško in latinsko, prebirali protestantsko literaturo v slovenskem jeziku, saj bi se tako lažje širil protestantizem na Slovenskem. To je bil glavni namen protestantov, da so izdajali slovenske knjige. Posledica tega je bila, da so izdali tudi slovenski knjigi Abecednik in Katekizem, ne pa razvoj in širjenje nacionalnih tendenc[...]
To seveda v glavnem drži. Pojem narodnosti v današnjem pomenu besede se je pojavil v 18. in se uveljavil v 19. stoletju. Osnovni cilj Trubarja res ni bilo slovensko narodno prebujenje, kar prizna tudi liberalno in komunistično zgodovinopisje. Ampak vsa zadeva je imela pozitivne posledice za slovenski narod. Na njivi, ki so jo zorali slovenski reformatorji, so sejali in želi drugi.
... medtem ko je imel npr. katoliški škof Anton Martin Slomšek v 19. stoletju poleg verskih tudi nacionalne tendence v sodobnem pogledu besede.
Sklicevanje na vélikega Slomška, ki je pošteno priznal zasluge slovenskih protestantskih piscev za razvoj slovenskega knjižnega jezika, čeprav se z njihovo versko usmeritvoijo ni strinjal, zna biti za ultramontanista malce problematično. To pa zaradi tega, kar je Slomšek priznal protestantom. Pa tudi njemu so nekateri liberalni in komunistični krogi očitali, da se je zavzemal za slovenstvo proti nemštvu predvsem zato, da bi preprosto ljudstvo obvaroval pred takimi in drugačnimi idejami z Nemškega. Pa je krog sklenjen. Je bil pač ta Slomšek širokosrčen Štajerec, ki je tudi za Prešerna rekel, da je genij, kleriki na Kranjskem pa so imeli o velikem pesniku čisto drugačno mnenje.
Podcenjevanje Trubarja in drugih slovenskih protestantskih piscev ni seveda nič novega. Ampak tudi Josip Gruden je moral, četudi morda skozi zobe priznati: "S svojimi spisi pa so vendar protestantski književniki začrtali tir, v katerem se je vsa poznejša stoletja gibalo naše slovstveno delovanje in katoliškim književnikom so dali nauk, da je ljudstvu treba pouka v domačem jeziku in z besedo in pismom. In to spoznanje je rodilo slovensko književnost."* O Trubarju pa pravi: "Zato bode njegovo ime ostalo vedno združeno s pričetkom novoslovenskega slovstva, dasiravno je njegovo 'reformatorsko' delo že davno propadlo."** Me pa zanima, kaj počnejo taki članki na spletni strani neke politične stranke, ki bi se rada predstavljala kot domoljubna. Morda je to zato, ker so si tisti na levi strani političnega spektra nekako prisvojili Trubarja in slovenske protestantske pisce? Če so si že kaj prisvojili, so si zunanjo lupino, jedra pa ne.
Sam pa želim vsem, da bi si prisvojili tisto jedro, ki pravi, da je Jezus Kristus umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja in da ima tisti, ki se zanaša nanj, večno življenje (Rim 4, 24.25. Jn 3,16). To je evangelij, ki navidez postavlja vse stvari na glavo, dejansko pa na noge.
* Dr. Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda I. del. Mohorjeva družba, Celje 1992 (Reprint). s. 639.
** Ibid. S. 656.
Ni komentarjev:
Objavite komentar