V občestvu

"Imamo različne milostne darove, pač po milosti, ki nam je bila dana. Če ima kdo dar preroštva, naj ga uporablja v skladu z vero. 7 Kdor ima dar služenja, naj ga uporablja za služenje. Kdor ima dar učenja, naj uči. 8 Kdor ima dar spodbujanja, naj spodbuja. Kdor daje, naj daje širokosrčno. Kdor je predstojnik, naj ga odlikuje vestnost. Kdor izkazuje usmiljenje, naj to dela z veseljem.  

9 Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. 10 Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. 11 Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu, služíte Gospodu. 12 Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi, 13 bodite soudeleženi v potrebah svetih, gojite gostoljubje. 14 Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte in ne preklinjajte jih. 15 Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo. 16 Drug o drugem imejte isto mišljenje, ne razmišljajte o visokih stvareh, marveč se prilagajajte skromnim."     (Rim 12,6-16a)

Vsaka skupnost ali občestvo deluje po določenih načelih in pravilih, zato tudi skupnost vernih kristjanov ne more biti izjema. Tisto, kar je sv. Pavel podal cerkvi v Rimu, ni bil  zakonik cerkvenega prava, ampak nekaj preprostih smernic za delovanje občestva bratov in sester v Kristusu. 

Vsakemu posamezniku so  dani od Boga določeni darovi. Božja milost ni uniformna, enoznačna, ampak je vsakemu udu cerkve podana na drugačen način. Od tod različnost darov. Cerkev v principu ni organizacija, ampak organizem: "Kakor je namreč telo eno in ima veliko delov, vsi telesni deli pa so eno telo, čeprav jih je veliko, tako je tudi Kristus. Vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase del telesa." (1Kor 12,12.27) Kristus se je tako poistovetil s svojim ljudstvom, ki ga je odkupil, da smatra cerkev za svoje telo. Kakor ima sleherno telo veliko udov, tako ima tudi cerkev, ki je  Kristusovo telo, veliko udov, vsak ud pa ima določene talente ali darove in posledično  določeno vlogo v cerkvi. Pavel našteva nekatere darove, ki so bili prisotni v tedanji cerkvi, kot so: preroštvo (tu seveda ne gre  za  napovedovanje prihodnosti, oziroma vedeževanje), služenje, poučevanje, spodbujanje, dajanje, predstojniška služba, usmiljenje. To seveda ne pomeni, da nekaterih darov, npr. usmiljenja, ne bi premogli vsi, in da bi morali le nekateri izkazovati določene darove, ampak so s tem mišljeni tisti, pri katerih so ti darovi še posebej izraženi. 

Najpomembnejša stvar v cerkvenem občestvu pa je,  kot pravi apostol Pavel v Rim 12, 8 in dalje, ljubezen. Ljubezen seveda ne sme biti hlinjena, hinavska. Nobena stvar v cerkvi ni  namenjena sama sebi, isto velja za medsebojno ljubezen. Ljubezni se ne da dolgo hliniti, oziroma igrati. Kristjan je spodbujen, da odklanja zlo, in se drži dobrega. Odnosi, zgrajeni na  hinavščini  skupnost prej ali slej razkrojijo.  Krščanska ljubezen ni toliko stvar čustev, ampak volje.  Od kristjana se namreč pričakuje celo tako nemogoča stvar, kot je ljubezen do sovražnikov (cf. Mt 5, 38-48). To seveda ne pomeni, da bi bil kristjan nek super-človek, ampak je to v prvi vrsti stvar milosti. Tako apostol Pavel spodbuja kristjane, naj ne preklinjajo svojih preganjalcev, ampak naj zanje molijo (cf. Rim 12,14).  

 

V cerkvenem občestvu naj bi vladala empatija, torej vživljanje v to, kar doživljajo drugi, najsi bo to veselje ali žalost. V cerkvi tudi ne bi smelo biti prostora za vzvišenost nad drugimi, ampak bi morala glede tega prevladovati ponižnost, oziroma skromnost. Tu ni mišljena niti  igrana "ponižnost" niti pomanjkanje samozavesti, ampak zavedanje svojega dejanskega položaja in sposobnosti.

V tem kratkem odlomku je apostol Pavel navedel precej stvari v zvezi s tem, kako naj bi delovalo cerkveno občestvo. Seveda se je treba zavedati, da cerkve ne sestavljajo brezgrešni ljudje, ampak grešniki, opravičeni in posvečeni po Božji milosti, zato ne bomo na tej strani večnosti našli nobenih  idealnih skupnosti ali občestev.  To velja tudi za cerkev. Previsoka pričakovanja prinesejo velika razočaranja in razbijajo občestveno življenje. Obstajajo pa občestva, ki si prizadevajo za zgornje ideale. Bog daj, da bi jih uresničevala v kar največji meri.