Božja izvolitev

Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom: 4 pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je 5 vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, 6 v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem. 7 V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti. 8 To milost je obilno razlil na nas, z vso modrostjo in razumnostjo, 9 ko nam je razodel skrivnost svoje volje po blagohotnem načrtu, kakor si ga je vnaprej zastavil, 10 da bi ga uresničil v polnosti časov: osrediniti v Kristusu kot glavi vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji. 11 V njem, v katerem smo tudi prišli do dediščine, smo bili vnaprej določeni po načrtu njega, ki vse uresničuje po sklepu svoje volje, 12 da bi bili mi, ki smo že prej upali v Mesija, v hvalo njegovega veličastva. 13 V njem ste tudi vi slišali besedo resnice, evangelij svojega odrešenja. Vanj ste tudi verovali in v njem prejeli pečat Svetega Duha, ki je bil obljubljen. 14 Ta je poroštvo naše dediščine, v odkupitev ljudstva, ki si ga je Bog pridobil, v hvalo njegovega veličastva.  (Ef 1,3-14)

Pismo apostola Pavla Efežanom se prične s to čudovito hvalnico. Toda tu ne gre le za hvalnico, ampak za čisto teologijo, ki govori o izvoljenosti kristjana. Z izrazom kristjan ne mislim nekoga, ki je formalni pripadnik ali pripadnica določene cerkve, ki samo sebe šteje za krščansko, ampak za osebo, ki je dejansko odrešena po Kristusu in tudi pripada Kristusu. Zdaj pa si podrobneje poglejmo, kaj je Pavla spodbudilo k temu, da je napisal to hvalnico.

Kot pravi Pavel na začetku (v. 3), nas je nebeški Oče v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom. Kristjani smo torej blagoslovljeni, a ne nujno z materialnimi blagoslovi, kot govorijo razni evangelizatorji prosperitete, ampak z duhovnimi.

Bog nas je že pred stvarjenjem sveta izvolil v Kristusu (v. 4). Kaj pomeni besedna zveza pred stvarjenjem sveta? Bog je izvenčasovno Bitje, torej ga ne veže čas, enako kot ga tudi ne veže prostor. On biva v večnosti, kar si mi zelo težko predstavljamo, saj smo vezani na čas in prostor. Ker smo v Kristusu, smo pred Božjim obličjem sveti in brezmadežni. Glede na našo človeško naravo svetost in brezmadežnost nista  naši naravni stanji, četudi se še tako trudimo, da bi bilo drugače. Ker pa je Jezus Kristus svet in brezmadežen in ker smo v Kristusu, nas nebeški Oče vidi kot take, torej svete in brezmadežne. 

 

Bog nas je vzljubil pred stvarjenjem sveta, torej v večnosti (v. 5). V Kristusu nas je posinovil. Mi nismo Božji otroci po naši padli človeški naravi, ampak smo posvojeni po Božji volji. Liberalni teologi in pastirji danes radi govorijo, da smo vsi ljudje Božji otroci ter med sabo bratje in sestre. Ta teorija je sicer zelo skladna s prostozidarstvom, prav nič pa s krščanstvom. Pavel govori čisto drugače kot na primer papež Bergoglio, liberalni teologi, prostozidarji in svet: "Nekoč ste bili namreč tema, zdaj pa ste luč v Gospodu." (Ef 5,8a) Preden smo bili v Kristusu, smo bili torej otroci teme, potem pa nas je Bog skladno s svojim, samo njemu razumljivim sklepom, posvojil in naredil za svoje otroke. Vse to je storil iz ljubezni do nas. Zakaj ravno nas, in ne koga drugega? To je zelo dobro vprašanje, a nam Bog nanj ne daje v svoji navdihnjeni besedi nobenega konkretnega odgovora. Preostane nam le hvaležnost in ponižnost, saj smo prejeli nekaj, česar nismo zaslužili, niti nismo bili zmožni zaslužiti. 

V Kristusu nas je Bog obdaril s svojo milostjo (v. 5). Milost je dar, ki ti ga nekdo pokloni. Daru se ne da plačati ali zaslužiti, ker potem to ne bi bil več dar, ampak plačilo. Ljudje smo vajeni, da ob določenih dogodkih, kot so prazniki ali rojstni dnevi svojim bližnjim podarjamo različna darila, potem nam  pa  naši bližnji spet podarjo svoja darila.  Te stvari so včasih kar humorne, ko na primer ob novem letu  kakšna buteljka, ki smo jo podarili osebi A, malce zaokroži naokoli in jo potem prejmemo na primer od osebe G. Glede na pandemijo je bila tokratna možnost kroženja buteljk močno znižana. Če nekomu poklonimo darilo in ga potem spet prejmemo, ne gre več za čisti dar, ampak neke vrste dolžno plačilo, torej za nekakšen daj-dam. Pri Bogu pa ni tako, njegova milost je dejansko brezplačna. To je približno podobno temu, kot če predsednik republike ob določeni priložnosti pomilosti kakšnega zapornika. 

To milost smo prejeli po Jezusu Kristusu, saj smo odkupljeni z njegovo dragoceno krvjo, ki jo je prelil na kalvarijskem križu (v. 7). Po tej odkupitvi so nam izbrisani vsi naši grehi, mi pa smo po njej včlanjeni v Božjo družino. Pesem pravi: "Čudežna milost Gospodova, večja od greha in krivde vse!" 

Ta čudovita milost, ki jo je nebeški Oče razlil na nas, nezaslužne, je del njegovega odrešenjskega načrta (vv. 8 - 9). Tega nam je razodel v toliko, da lahko imamo v sebi gotovost odrešenosti. Nekatere cerkve učijo, da vernik, ki ne prejme posebnega razodetja, ne more vedeti, ali je res odrešen ali ne. Gotovost odrešenosti, brez takega posebnega razodetja, je po njihovem stvar napuha. Toda Božja beseda govori drugače: "To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina." (1Jn 5,13)  Če kdo pravi drugače, ne verjame navdihnjeni Božji besedi in jo v skrajnem primeru postavlja na laž. 

 

Božji načrt se je uresničil, ko je nastopila polnost časa in je prišel na svet naš Odrešenik, Gospod Jezus Kristus (v. 10). On je živel popolno in brezgrešno življenje. Izpolnil je vsa, tudi najpodrobnejša določila Božje postave, do poslednje jote. S tem je opravil vse tisto, česar mi nikoli nismo zmožni narediti. Ob koncu njegove zemeljske službe je bil sodno usmrčen za naše prestopke, z vstajenjem od mrtvih pa je dokazal, da je resnični Mesija - Odrešenik. (Rim 4,25). 

V Jezusu Kristusu smo prišli do dediščine, ki jo je Bog pripravil tistim, ki jih je on sam izvolil, vse to pa Bogu na čast in hvalo (v. 11-12). Nekdo bi se lahko upravičeno vprašal, kako smo lahko mi, ki smo še vedno grešniki, v hvalo Boga in njegovegau veličastva. Odgovor je lahko samo eden: zaradi Jezusa Kristusa in vsega njegovega dela. Mi tu nimamo nobenih zaslug, gre izključno za Božjo milost na delu. Jezus je tisti, ki se za nas prikazuje nebeškemu Očetu in posreduje za nas (Heb 9,15.24. 1Tim 2,5).

 

Po Kristusu smo slišali evangelij odrešenja in prejeli pečat Svetega Duha (vv. 13.14).  Evangelist Marko piše:  "Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: 'Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!'" (Mr 1,14.15.  Kaj je sploh evangelij? Grški izraz εὐαγγέλιον (evangelion) pomeni dobre novice ali veselo oznanilo. Pomeni lahko štiri življenjepise Jezusa Kristusa, ki so jih napisali Matej, Marko, Luka in Janez, v drugem pomenu pa to,  da je prišel Jezus Kristus na svet, da bi odrešil grešnike peklenske kazni in jih privedel v svoje kraljestvo (Jn 3,16-18. 1Tim 3,15). Kdor sliši evangelij in mu veruje, je zveličan. Tak prejme pečat Svetega Duha, kajti ravno Sveti Duh, ki je ena od oseb Svete Trojice; on je tisti, ki nas edini lahko prepriča v resničnost evangelija in je tudi poroštvo naše dediščine, kajti on prebiva v vernih kristjanih. Kot posvojeni Božji otroci smo  skupaj z Božjim Sinom Jezusom Kristusom Božji dediči, ali kot pravi apostol Pavel: "In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom," (Rim 8,17) ali na drugem mestu: "Ljudem prejšnjih rodov ni bila razkrita (namreč skrivnost, op. Dizma), kakor je zdaj v Duhu razodeta njegovim svetim apostolom in prerokom, da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju." (Ef 3,5.6) Nekoč so se imeli samo Judje za Božje otroke, Kristus pa je prišel odrešit posameznike "iz vseh ljudstev, rodov, jezikov in narodov." (Raz 7,9) To je torej veselo oznanilo, ki je  za vse ljudi. 

Premnogi kristjani živijo danes v dvomu in se sprašujejo: "Ali sem res tudi jaz med izvoljenimi?" Toda to vprašanje je napačno.  Pastor George Philip je s tem v zvezi dejal: "Véliko vprašanje se ne glasi: 'Ali sem med izvoljenimi?' Véliko vprašanje se glasi: 'Ali verujem v Gospoda Jezusa Kristusa?'"

 

Da, to je pravo vprašanje.  Ali torej veruješ v Gospoda Jezusa Kristusa in se zanašaš nanj ter na njegovo do popolnosti dovršeno delo?