Ob tretjem božiču

Pri nas se je nekoč govorilo o treh božičih: prvi je tisti glavni, ko se spominjamo Gospodovega rojstva, drugi je tisti na novega leta dan, ko je bil jezus obrezan in je prejel ime, ki je nad vsemi imeni, tretji pa je praznik Gospodovega razglašenja. 

 

Okrog praznika  razglašenja ali epifanije, ki   ga obhajamo 6. januarja, se je na krščanskem Zahodu spletlo veliko zgodb, nesporazumov in zablod. Gre sicer  za zelo star praznik, ki izvira s krščanskega Vzhoda in je starejši od božiča. Sprva so se na ta dan spominjali Jezusovega rojstva, dogodkov iz njegovega otroštva in krsta. Pozneje so uvedli nekatere nove praznike, kot je npr. božič, s čimer so  6. januar nekako razbremenili. Armenci in nestorijanci  še danes praznujejo Gospodovo rojstvo 6. januarja. Vzhodna cerkev se na praznik epifanije, ki mu pravijo tudi teofanija (pojavitev Boga), spominja Jezusovega krsta, cerkev na Zahodu pa obiska modrih z Vzhoda in Gospodovega razglašenja narodom. 

 

Ker domišljija nima meja, srednjeveška cerkev pa je tudi zelo rada podlegala domišljiji, pri čemer se je oddaljevala od svetopisemskega izročila, je tudi pri tem prazniku prišlo do zelo zanimivih tolmačenj. Iz modrih z Vzhoda so nastali trije kralji, ki so celo dobili ime. Prvega so poimenovali za Gašperja, drugega za Miho, tretjega pa za Boltežarja. Enega od njih so celo upodabljali kot črnca, čeprav v Babiloniji, od koder so prišli modrijani, ni bilo črncev (morda kak suženj). Sveto pismo tudi molči glede števila modrih; trije so verjetno nastali zato, ker so prinesli Jezusu tri stvari, torej   zlato, kadilo in miro (cf. Mt 2,10). Še ena napaka se pojavlja. Prizor prihoda modrih je večkrat prikazan, kot da so obiskali Jezusa v hlevu, kar ne drži. Ob njihovem prihodu je bil Jezus star kaki dve leti, njegova družina pa je takrat že seveda živela v hiši (cf. Mt 2,11).   Sicer pa je ves dogodek opisan v Evangeliju po Mateju 2,1-12. 

Modri, ki so obiskali Jezusa, so bili zagotovo v stiku z babilonskimi Judi, tako da so izvedeli za Balaamovo prerokbo, ki se glasi: "Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se vzdiguje iz Izraela[...]" (4Mz 24,17b) Nenavadni pojav na nebu (zvezda) in judovsko verovanje, da pomeni  zvezda iz Balaamove prerokbe prihod Mesija, sta  babilonske mage, ki so se ukvarjali z astrologijo, razlaganjem sanj, proučevanjem svetih spisov, magijo in podobnim, spodbudila,  da so se odpravili v smeri zvezde. Ko so prišli v Judejo, so najprej obiskali kralja Heroda I., ki je po milosti Rima vladal omenjeni deželi. Njihovo vprašanje in dodatno pojasnilo glede namena njihovega obiska, ga seveda ni moglo pustiti brezbrižnega:  "Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit." (Mt 2,2) Judovski kralj je vendar on, Herod. No,  če že ni  ravno Jud, ampak Idumejec, pa je kralj zato, ker so tako rekli gospodarji, torej Rimljani. Tisti, ki bi ga hotel spodriniti, se bo pač moral umakniti, najbolje da kar na oni svet. Seveda je bil novica o novorojenem kralju vznemirila tudi pokvarjeni jeruzalemski  verski establišment.

Veliko vprašanje je, koliko so poganski modreci dojeli božansko vlogo Otroka, ki so ga obiskali.  Iz zapisanega vemo le to, da so se zavedali, da je Otrok, ki so ga obiskali, nekaj posebnega: "Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili." (Mt 2,11a) Kakorkoli, prihod modrih pomeni, da je Jezus Kristus Mesija - Odrešenik tako Judov kot poganov. Pogani so bili v tistem času ločeni od občestva Božjega ljudstva, Jezus pa je prišel tako zaradi zveličanja Judov kot poganov. Apostol Pavel je s tem v zvezi napisal Efežanom:  "Pomnite torej, da ste bili v tistem času ločeni od Mesija, zunaj Izraelovega občestva in tuji zavezam obljube. Bili ste brez upanja in v svetu brez Boga. Zdaj pa ste v Kristusu Jezusu vi, ki ste bili nekoč oddaljeni, postali po Kristusovi krvi bližnji. Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo. V svojem mesu je odpravil postavo zapovedi v predpisih, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka." (Ef 2,12-15) To je stvar, ki se je zdela Judom zelo težko razumljiva: "Da bi Mesija prišel odrešit pogane, saj je vendar Izraelov Mesija! Če ni to, potem ni nič." Tako približno je najbrž razmišljala večina Judov. Toda Božja volja ni človeška volja. Bog "hoče da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice." (1Tim 2,4) Ta "vsi" pomeni tako ljudi izmed Judov kot tiste izmed poganov. On je prišel ustvarit mir med tema dvema skupinama in uničit sovraštvo, ki je vladalo med njima. Pogani, ki smo bili brez upanja na zveličanje, smo se po Kristusovi na križu preliti krvi približali Bogu. Predokus tega so doživeli modri, ki so obiskali novorojenega Kralja, ki ni bil nič podoben kraljem tega sveta. Že njegovo otroštvo se je odvijalo v senci križa. Ko so modri odšli, ga je hotel Herod ubiti. Jezusova družina je zbežala v Egipt, darove, ki so jih prejeli od modrih, pa je najbrž porabila za preživetje v izgnanstvu.

Praznik Gospodovega razglašenja pomeni dobro novico za vse. Kristus je prišel na svet odrešit grešnike izmed Judov in poganov. On je vsem tistim, ki vanj verujejo in se zanašajo na njegovo na križu dokončano delo, priskrbel večno zveličanje v Božjem kraljestvu. To zveličanje nikomur ne pripada po rojstvu, rasi, narodnosti, verski, državni ali razredni pripadnosti, ampak edino po neskončni Božji milosti. Jezus Kristus je prišel odrešit ljudi izmed vseh narodov. Njemu slava na veke