Živa žrtev

Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. 2 In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.3 Sicer pa naročam po milosti, ki mi je dana, vsakomur izmed vas: ne imejte visokih misli, saj je to v nasprotju s tem, kar je treba misliti, ampak mislite na to, da boste premišljeni; vsak pač po meri vere, ki mu jo je Bog dal. 4 Kajti kakor imamo v enem telesu mnogo  delov, ti deli pa nimajo vsi istega delovanja, 5 tako smo tudi mi, čeprav nas je več, eno telo v Kristusu, posamezni pa smo si deli med seboj. 

(Rim 12,1-5)

V nekaterih cerkvah, tudi v rimsko-katoliški,  učijo, da ima  duhovnik, kot zastopnik vernega ljudstva in hkrati neke vrste Kristusov namestnik (alter Christus, kar pomeni drugi Kristus), posebno moč in oblast, da pri maši obnovi Kristusovo daritev na Kalvariji.  Maša naj bi bila torej spravna daritev [propitiatorium] za žive in mrtve.* Sveto pismo seveda nikjer ne govori o taki vrsti darovanja, nas pa vseeno spodbuja, naj Bogu darujemo sami sebe, oziroma svoja telesa. Taka daritev, oziroma žrtev je živa, saj smo po njej prej bolj kot manj živi.  V času Stare zaveze so morali, če so hoteli Bogu kaj žrtvovati, ubiti žrtveno žival, naša žrtev pa je in ostane  živa.

V krščanstvo so se v preteklosti prikradle razne manihejske ideje, po katerih naj bi bilo telo nekaj slabega, duh pa naj bi bil dober. Toda Pavel nas ne spodbuja, da bi darovali svojega duha, ampak svoja telesa, naj se torej povsem predamo Bogu, kar je po Pavlu smiselno bogoslužje. 

Taka predanost nas tudi varuje pred sistemom razmišljanja, v katerega nas ukaluplja, oziroma hoče ukalupiti svet. Apostol nas zato dodatno spodbuja, naj se ne prilagajamo filozofiji s katero nas hoče ujeti svet, ampak naj mislimo Božje misli.  Kristjani nismo nikakršni nadljudje z nadnaravnimi sposobnostmi, zato tudi nas  prerado zanese  precej "visoko" v naših mislih. Pavel nas prizemlji s tem, da nam  pove, naj mislimo o sebi v skladu s tem, kar dejansko smo in v skladu z danim nam darom vere. Vsak kristjan je kamenček v mozaiku Kristusove cerkve, vsi skupaj pa smo udje enega samega telesa. Kakor ima telo mnoge organe, tako smo tudi mi posamezni udje, ki sestavljamo skrivnostno Kristusovo telo - Cerkev.

Pri tem ne gre za nikakršne disciplinske vaje, s pomočjo katerih bi si mogli prislužiti zveličanje. Odrešeni smo namreč edino po Kristusovi smrti na križu in vstajenju. Kristus nam je prislužil vse, kar potrebujemo za zveličanje.  Ker je on vse predal  za nas, se tudi mi predajmo njemu!

 

 

*Cf. A. Strle, Vera Cerkve, Dokumenti cerkvenega učiteljstva. Mohorjeva družba, Celje 1977. S. 331.