Pojdimo k prestolu milosti

Trdno se torej držimo veroizpovedi, ker imamo veličastnega vélikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina. 15 Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha. 16 Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala. (Heb 4,14-16)

Nekje sem naletel na naslednjo, zelo "katoliško" (točneje, katoliško v rimskem smislu) misel: "Gospod je pravičen sodnik. Naša dejanja, besede in misli nam pišejo sodbo. Kakšna bo?" Odgovoril sem: "Sodba po delih, zveličanje po milosti." Kmalu pa sem prejel naslednji odgovor: "Drži. A to ne pomeni, da je zveličanje garantirano. Danes ljudje vse preradi beremo sledeče: "Vstopíte skozi široka vrata, kajti ozka so vrata in drobna je stezica, ki vodi v pogubo, in malo jih je, ki vstopajo po njej." Pa to res piše v Svetem Pismu?" 

 

Seveda ne piše tako, ampak: "Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata 

in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej.  Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo."  (Mt 7,13.14)  Mnogi si žal predstavljajo, da pomeni pričujoči odlomek to, da se moramo strašansko truditi in "delati na tem", da bi lahko vstopili v življenje. Pa si malo pobliže poglejmo, kaj v krščanskem kontekstu pomenita besedi vrata in pot! Jezus pravi:  "Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo." (Jn 10,9) Na drugem mestu pa pravi: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6)  Jezus je torej vrata in pot. Žal je tako, da bi mnogi radi imeli Jezusa za heroja, ali v najboljšem primeru za velikega učitelja, bolj malo pa je takih, ki bi ga imeli za Odrešenika, ki je zmožen popolnoma odrešiti. 

Toda Jezus je več od heroja ali velikega učitelja. On je naš veliki duhovnik. Na zemlji je živel popolno in brezgrešno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu. Jezus Kristus, učlovečeni Božji Sin, je imel v svojem zemeljskem življenju enake potrebe kot vsi ljudje. Prestati je moral mnoge preizkušnje in ponižanja, na koncu pa mučno smrt na križu. Bil je torej skušan podobno kot drugi ljudje, pri čemer pa je bil, za razliko od nas, brez greha. Ravno zato, ker je šel skozi človeške preizkušnje, je zmožen sočustvovati z našimi slabostmi. Ljudje smo po naravi grešni, zato grešimo. Tudi kristjani grešimo. Pripadniki svetostnih gibanj, ki izhajajo iz pietizma, trdijo, da kristjani ne bi smeli grešiti, kar je v bistvu res, ker je greh za kristjana nelogičen. Toda tudi kristjani še vedno nosimo s sabo staro prtljago. Greh pa je tako vabljiv, da nas mimogrede premami. Kaj sledi temu? Ponavadi samoobsojanje in strah pred Bogom, ki nas drži proč od Boga.  Zato je angleški puritanski pridigar Thomas Watson* upravičeno zapisal: "Jezus je bil bolj pripravljen iti na križ, kot mi k prestolu milosti." Naš Gospod ni nek bav-bav, pred katerim bi morali kristjani trepetati. On razume naše slabosti in nas je vedno pripravljen  sprejeti. On je umrl za naše pretekle, sedanje in prihodnje grehe. V cerkvah, ki same sebi pravijo evangelijske, slišimo danes zelo malo ali nič evangelija in zelo veliko postave ter moraliziranja. toda Jezus vabi: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek." (Mt 11,28) To ne velja le za tiste zunaj, ampak tudi za verne kristjane. 

Zatorej "uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere." (Heb 12,2)  Osredotočimo se nanj, ne nase. Ob vsakem času pristopajmo k prestolu milosti, kjer nas čaka pomoč!  Vsak dan si povejmo evangelij, ki pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)

*Angleški puritanci iz 16. in 17. stol. niso ravno tisto, kar  danes predstavlja izraz puritanec.