Ukrajina joka - ponovitev

Pred drugo svetovno vojno je na Slovenskem izšla knjiga z naslovom Ukrajina joka. Knjiga pripoveduje o obdobju holodomora, čemur bi se po naše reklo gladomor. Gre za kruto posledico stalinske kmetijske politike kolektivizacije kmetijstva, ko so ustanavljali zadružna posestva, znana kot kolhozi.   Ker so se kmetje takšni prisilni kolektivizaciji upirali, jim je režim pobral vse pridelke, zaradi česar so pomrli milijoni ljudi. Ta pojav ni bil prisoten le v Ukrajini, ampak tudi v Rusiji, toda v Ukrajini je bil povezan z dušenjem narodne samobitnosti Ukrajincev. Sedaj se okrutna zgodba ponavlja na drugačen način, z nasilno agresijo Putinove ruske armade na to nesrečno državo.

Ob zlomu komunizma v Evropi in še kje konec 80. in v začetku 90. let preteklega stoletja je ameriški politolog Francis Fukuyama napisal znamenito knjigo Konec zgodovine. V njej je razglasil zmago liberalnega kapitalizma in zahodne  demokracije, kar naj bi privedlo do  vsesplošne pomiritve in blaginje po celem svetu. Govorili so, da je napočil konec velikih zgodb in da se začenja era miru in napredka, ki naj bi ga ustvarilo človeštvo, pri čemer so zanemarili en sam faktor, to je človeški faktor.  Le-ta pa je od samega začetka zelo nepredvidljiv. 

Ljudje radi naredimo stvari po svoje, ali, kot je pel Frank Sinatra: "I did it my way." Svet je od pamtiveka hotel ravnati po svoje. Že v 1. Mojzesovi knjigi najdemo dosti takšnih primerov, ne le tistega iz 3. poglavja, ki je človeka oropal prvobitne brezgrešnosti, ampak tudi tega: "Ko so se ljudje odpravili od vzhoda, so našli ravnino v šinárski deželi in se tam naselili. Rekli so: 'Dajmo, sezidajmo si mesto in stolp, katerega vrh naj sega do neba, in naredimo si ime, da se ne bomo razkropili po vsej zemlji!'" (1Mz 11, 2.4)  Ta zadeva se je potem klavrno in komično končala, ko jim je Bog zmešal jezike in so prenehali z zidavo ter se razselili. Vsako človeško delo, ki je v nasprotju z Božjo voljo, se konča na podoben način, velikokrat žal dosti bolj kruto in žalostno. Problem je v človeku, pravzaprav je človek svoj največji problem. Svet nas prepričuje, da je človek v bistvu dober, potrebuje le dobrih zakonov, poslušati mora Organizacijo združenih narodov in bo vse v redu. Toda praksa dnevno demantira vsa tovrstna posvetna pričakovanja, ki naj bi privedla do konca zgodovine.  Ob koncu kakšne velike vojne je lahko reči: "Nikoli več vojne!" potem pa se stvari odvijajo čisto drugače, namreč po starem, saj beseda nič ne stane. Zgodovine bo nekega dne res konec, toda tega ne bo ustvarila OZN ali kakšna od ljudi postavljena svetovna človeška vladavina, ampak Bog.

Istega dne, ko je  Putinova soldateska vdrla v Ukrajino, je patriarh Ruske pravoslavne cerkve Ciril  (Vladimir Mihailovič Gundjajev)  izdal poslanico, namenjeno njegovim klerikom in vernikom, v kateri je izrazil željo po koncu "delitev in nesporazumov, ki so privedli do sedanjega konflikta".  Svjatejši je bržkone pričakoval hiter konec "konflikta" in kapitulacijo Ukrajine. Ker se to ni zgodilo, je   postala njegova  retorika bolj bojevita in se je odkrito postavil na stran Putinove agresije. V svoji pridigi v nedeljo 6. marca  je razglasil to vojno kot obrambno vojno zoper zahodne "vrednote", kamor naj bi spadale gejevske parade in ostale stvari, povezane z LGBT.  S Cirilom se lahko strinjamo, da gre na zahodu za dekadenco, toda proti temu se ne borimo s puškami, bombami ali raketami, ampak z oznanjevanjem Božje besede. Za vojaško agresijo, ki jo izvaja Putinova vojska,  ni nobenega opravičila, enako kot ni na primer opravičila za nasilje nad ženskami. Če že hoče svjatejši patriarh moralizirati, naj najprej pomete pred domačim pragom in se zamisli nad ogromnim številom splavov in ločitev zakonskih zvez v Rusiji. O tem bi lahko zelo veliko povedal, pa ni. Sveti in brezmadežni narodi pač ne obstajajo, obstajajo le sveti posamezniki znotraj teh narodov. 

Zdaj, ko Ukrajina vnovič joka, tokrat pod pritiskom putinovskih krogel, granat, bomb in raket, je naloga kristjanov, da molimo za mir v tej trpeči deželi, da torej molimo za Ukrajino, pa tudi za Rusijo in njen narod, ki je v veliki meri zaveden s strani putinovske propagande. Molimo za spravo med tema narodoma, ki sta si jezikovno in kulturno tako blizu. In nenazadnje, molimo tudi za Putina in za njegove opričnike, da jim Bog odpre njihove zaslepljene oči. Ker tudi mi na zahodu nismo brez greha, je prav, da prosimo Boga, za naše spreobrnjenje, v prvi vrsti za spreobrnjenje naših odpadniških cerkva. Martin Luther je izjavil: "Kristjani se najbolje vojskujejo na svojih kolenih. Vse, kar se dobrega zgodi, se zgodi preko molitve." Za žrtve vojne pa je treba poskrbeti tudi drugače, s humanitarno pomočjo. Tudi to je v dani situaciji ena od nalog kristjanov. Apostol Jakob pravi:  "Če sta brat ali sestra gola in jima manjka vsakdanje hrane,  pa jima kdo izmed vas reče: 'Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta!' a jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga?" (Jak 2,15.16)   Ukrajina joka in prosi za pomoč.