Pot v Jeruzalem

Zbral je okrog sebe dvanajstere in jim rekel: "Glejte! V Jeruzalem gremo in nad Sinom človekovim bo izpolnjeno vse, kar je pisano po prerokih. 32 Izročen bo namreč poganom, ki ga bodo zasmehovali, z njim grdo ravnali, vanj pljuvali, 33 ga bičali in umorili, in tretji dan bo vstal." 34 Vendar oni niso doumeli nič od tega. Ta govor jim je ostal prikrit in niso razumeli, kar je govoril.

35 Ko se je bližal Jerihi, je sedèl ob poti neki slepi mož, ki je prosil vbogajme. 36 Slišal je množico, ki je šla mimo, in spraševal, kaj je to. 37 Povedali so mu, da gre mimo Jezus Nazarečan. 38 Zavpil je: "Jezus, Davidov sin, usmili se me!" 39 Tisti, ki so hodili spredaj, so ga grajali, naj umolkne; on pa je še bolj vpil: "Davidov sin, usmili se me!" 40 Jezus se je ustavil in ukazal, naj ga pripeljejo k njemu. Ko se mu je približal, ga je vprašal: 41 "Kaj hočeš, da ti storim?" Dejal je: "Gospod, da bi spregledal." 42 Jezus mu je rekel: "Spreglej! Tvoja vera te je rešila." 43 In pri priči je spregledal. Šel je za njim in slavil Boga. Vse ljudstvo, ki je to videlo, je hvalilo Boga.  (Lk 18,31-43)

Pričujoča perikopa se sestoji iz dveh delov, oba pa imata nekaj skupnega,  nanašata se namreč na vero. Pred svojo zadnjo potjo v Jeruzalem je Jezus že tretjič povedal učencem, kaj ga tam čaka. Toda, kot pravi evangelist, učenci še vedno niso doumeli, kaj jim hoče naš Gospod dopovedati.  Zadeva jim je ostala prikrita. Tudi danes so mnogim ljudem te stvari prikrite: vedo sicer, da je Jezus trpel, bil križan in pokopan, potem pa se zgodba za mnoge konča. Obstajajo tudi taki, ki verujejo, da je vstal od mrtvih in šel v nebesa, a se ne zavedajo, kaj je s tem dejanjem storil zanje, ampak si sami še naprej in naprej prizadevajo, da bi tudi oni namesto njega opravili kako dobro delo, kot da je bila njegova žrtev nepopolna. Apostoli so šele takrat doumeli, kaj jim je hotel naš Gospod povedati, ko je vstal od mrtvih.

Toda, v našem odlomku imamo nekoga, ki je  takoj vedel, s kom ima opravka. To je bil slepi berač pred Jeriho. Le kako je lahko slepec vedel? Zagotovo je dobil neke informacije  od ljudi, ki so bili okrog njega in so mu povedali, da prihaja po poti Jezus iz Nazareta. Zelo verjetno  je  že tudi kaj slišal o tej osebi. Toda, to je še vedno premalo za vero in zaupanje, ki ga je imel v moč Jezusa Kristusa. Pristna vera je Božji dar in očitno je slepi berač premogel to vero. Jezusovi učenci so videli mnogo čudežev in ozdravljenj, ki jih je opravil naš Gospod, od njega samega so slišali veliko prilik in naukov, a še vedno niso razumeli. Pri njih je   šlo vse bolj postopoma, temu slepemu človeku pa je bilo takoj jasno, koga ima pred sabo. To je milost, da, velika milost. Odrešenje je iz milosti, vera, ki rešuje pa tudi.

Apostoli vsega skupaj niso doumeli, ker jim to v tistem trenutku še ni bilo dano. Razmišljali so namreč v napačni smeri. Šele takrat, ko so se vse Kristusove napovedi uresničile, jim je postalo jasno, o čem jim je govoril. Vse njegovo življenje je bilo v znamenju križa. Na tem sramotnem, mučilnem in smrtonosnem orodju je bil deležen smrti, ki smo si jo pravzaprav zaslužili mi, z našim grehom. To pa zato, da bi lahko mi v zameno  prejeli večno življenje po veri. Prostovoljno je prejel kazen, namenjeno nam. Spoznanje te resnice ni preprosto. Večina je zaslepljena in to zavrača, tako kot pobožni Savel, ki je preganjal Jezusove sledilce. Ko pa je enkrat spregledal, je to obrnilo tok njegovega življenja na glavo in se je iz preganjalca spremenil v oznanjevalca.  Jezus pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Da, odrešenje, ki nam ga je prislužil Jezus, je v primerih, kadar deluje milost, zelo preprosta stvar.  V zgodbi našega odrešenja nismo glavni igralci; v njej smo, kot je  na smrtni postelji dejal Martin Luther, samo berači. Smo torej berači na poti proti nebeškemu Jeruzalemu.