Po pogodbi

Tokrat se bomo na kratko posvetili  Jezusovi priliki o delavcih v vinogradu, ki je zapisana v Mt 20,1-16. Začetek prilike gre takole: "Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd.  Z delavci se je pogodil za en denarij na dan in jih je poslal v svoj vinograd." (Mt 20,1.2) Nadaljuje pa se nekako tako: okrog tretje dnevne ure, ali po naše okoli devetih zjutraj, se je z naslednjo skupino pogodil za enako plačilo, nakar se je za enako plačilo pogodil s skupinami, ki so prišle  okoli šeste, devete in enajste ure, kar po naše pomeni okoli poldneva, treh in petih popoldne. Z vsako od teh skupin se je torej pogodil za plačilo v vrednosti enega denarija. To je bila v tistem času običajna plača za celodnevno delo. Proti večeru je poklical oskrbnika in mu velel, naj vsakemu izplača po en denarij, in to tako, da izplača najprej zadnjim, nazadnje pa prvim, tako da so lahko tisti, ki so začeli z delom bolj zgodaj, videli, koliko so zaslužili tisti, ki so prišli za njimi. Tisti, ki so začeli delati zgodaj zjutraj, so se zaradi tega počutili opeharjene: "In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, češ: 'Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.'" (Ibid. vv. 11.12)  Pa so bili res opeharjeni? V priliki je gospodar odgovoril enemu od prizadetih: "Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?" (Ibid. vv. 13-15) 

Če gledamo na ta dogodek s čisto posvetnega stališča, lahko povsem upravičeno rečemo, da je pri vsej tej stvari z moralnega stališča nekaj zelo narobe, čeprav je bilo vse narejeno po pravilih, oziroma po pogodbi, saj sme delodajalec s svojim početi, kar hoče.  S pravnega vidika je bilo sicer vse v najlepšem redu, z vidika pravičnosti pa ne. Delodajalec bi moral plačevati delavce po njihovem delu, ne po svojih trenutnih kapricah.

Toda prilika ne govori o tem, čemu je podobna ureditev tega sveta, ampak, čemu je podobno nebeško kraljestvo, pri čemer, nas uči dvojega.

Prvič. Kristjani, ki so to že zelo dolgo, utegnejo godrnjati zoper mlajše brate in sestre, če morda ti hitreje napredujejo: "Komaj je prišel zraven, pa je že med glavnimi." V cerkvi se lahko zgodi, da nekateri  zviška gledajo na spreobrnjenca, ki je bil še malo nazaj očiten grešnik. Pri tem kristjani pozabljamo, da smo tudi mi vsi skupaj grešniki,  odrešeni po milosti, ne po naših zaslugah in zaslužnih delih. "Desni" hudodelec (cf. Lk 23,39-42) zagotovo ni storil nobenega zaslužnega dejanja, saj se je spreobrnil šele nekaj minut pred smrtjo. Tudi ni obvladal nobene od potankosti krščanske teologije, ni vedel za nauk o Trojici, ni imel pojma o zakramentu krsta in Gospodove večerje, odrešitvi sola fide (po veri), nikoli v življenju ni prebral niti ene črke iz Nove zaveze, nič od tega! Toda edino on je zanesljivo in neposredno od našega Gospoda kanonizirani svetnik, ki je prejel zagotovilo:  "Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju."  (Lk 23,43b) Če bi šlo vse po pravici in pravičnosti, bi moral biti mož pogubljen, Kristus pa mu je obljubil raj. 

Drugič. Kot je rekel Steven Nichols,  pred Boga ne prihajamo praznih rok, ampak z rokami, polnimi umazanije. Če bi se na nas izkazala Božja pravičnost, bi morali biti vsi pogubljeni. Toda Božja pravičnost se je izkazala na Jezusu Kristusu, ko je Bog Oče nanj izlil svojo jezo, ki je bila sicer namenjena nam. Jezusov križ je tisti, ki zagotavlja večno življenje vsem, ki vanj zaupajo, ne pa njihova dela ali dolžina krščanskega staža. Pot v nebesa ni pot religije, ki hoče preko svojih del priplezati do končnega cilja. Ta pot tudi ne vodi skozi naš, ampak skozi Jezusov križ. Naše "plačilo" je po milosti in ga je za nas krvavo prislužil naš Odrešenik Jezus Kristus. Štejejo le njegove, ne naše zasluge. To milost in njegove zasluge pa lahko prejmemo edino po veri.  Milost in pravičnost se med sabo razlikujeta kot noč in dan. Jezus je naša pravičnost pred Bogom. Zato pravi Pavel: "Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu." (Rim 8,1) Na drugem mestu pa pravi: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo." (Rim 3,22a)  Sam bi še dodal: "Ne glede na dolžino tvojega staža v veri."

Ali premoreš Božjo pravičnost, ki se daje po veri, oziroma zaupanju v Jezusa Kristusa?