Učinek besede

Ko se je zbirala velika množica in so ljudje iz raznih mest prihajali k njemu, je spregovoril v priliki: 5 "Sejalec je šel sejat svoje seme. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Pohodili so ga in ptice neba so ga pozobale. 6 Drugo je padlo na skalo, in ko je pognalo, se je posušilo, ker ni imelo vlage. 7 Drugo je padlo med trnje, in trnje, ki je zrastlo z njim, ga je zadušilo. 8 In spet drugo je padlo v dobro zemljo in pognalo ter obrodilo stoteren sad." Ko je to povedal, je zaklical: "Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!"

Njegovi učenci so ga spraševali, kaj pomeni ta prilika. 10 Rekel jim je: "Vam je dano spoznati skrivnosti Božjega kraljestva, drugim pa je to dano v prilikah, da

gledajo, pa ne vidijo,

              in poslušajo, pa ne doumejo.

Prilika pa pomeni tole: Seme je Božja beseda. 12 Ob poti so tisti, ki poslušajo, nato pa pride hudič in jim vzame besedo iz njihovih src, da ne bi verovali in ne bi bili rešeni. 13 Na skali so tisti, ki z veseljem sprejmejo besedo, ko jo slišijo, vendar ti nimajo korenine: nekaj časa verujejo, v trenutku preizkušnje pa odpadejo. 14 Seme, ki je padlo med trnje, so tisti, ki slišijo, vendar se zaradi skrbi, bogastva in naslad življenja na svoji poti zadušijo, tako da ne obrodijo sadov. 15 Seme v dobri zemlji pa so tisti, ki z lepim in dobrim srcem besedo slišijo in jo ohranijo ter v stanovitnosti obrodijo sad."   (Lk 8,4-15)

Zgornja prilika sodi med Jezusove bolj znane prilike, saj jo najdemo v vseh treh sinoptičnih evangelijih. Po navadi jo imenujemo Prilika o sejalcu, čeprav bi bil morda bolj ustrezen kak drug naziv, na primer Prilika o vplivu tal na rast rastlin. Ampak, to je že nekam preveč agronomsko. Razen tega v tej priliki ne gre ravno za dobesedno seme in prst, ampak za seme in prst v prenesenem pomenu besede. Ko je Jezus učencem povedal to priliko, je niso razumeli in so ga  spraševali o njenem pomenu.  Jezus jim je nato najprej pojasnil,  zakaj sploh uporablja prilike. Rekel je, da je njihov namen ta, da bi ljudje, katerim je skrivnost Božjega kraljestva  neznanka, glede tega še naprej tavali v temi.  To so tisti posamezniki, ki  svoja srca zakrknejo pred resnico (cf. Apd 19,9. Rim 11,7-9). Dejstvo je, da mnogi Božje besede ne sprejemajo in raje ostanejo v temi. 

Božja beseda se seje zelo na široko. To je tako, kot sejalec, ki meče seme sem ter tja, pri čemer ga nekaj  prileti ob pot, nekaj na skalo, nekaj med trnje, nekaj pa na rodovitno prst. Le tisto, ki pade na rodovitno prst, vzklije, zraste in na koncu prinaša sadove. Sprejetje besede je torej odvisno od vrste prsti. Toda prst sama kot taka nima prav nobenih zaslug za to, da v njej vzklije seme in rodi pridelek. Prst namreč ni zaslužna za to, ali je rodovitna ali ne. Enako tudi človek, ki sprejme Božjo besedo, nima nobenih zaslug, da jo je sprejel, in da je v njem obrodila sad. Mi nismo sami svoji stvarniki, ampak je Bog naš Stvarnik. Ko so se Korinčani kregali glede tega, komu med apostoli bolj pripadajo, jim je Pavel povedal: "Jaz sem zasadil, Apolo je zalil, Bog pa je dal rast, tako da ni nič tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog." (1Kor 3,6.7) Niti oznanjevalci besede niti njeni prejemniki nimajo nobenih zaslug za to, da se v posamezniku beseda razvija, krepi, raste in prinaša sadove, ampak je Bog  tisti, ki v svoji previdnosti poskrbi za vse to. On je tisti, ki je v naprej pripravil srca vernih, da bi bila zmožna sprejeti njegovo besedo in verovati (cff. Rim 8,29.30. 11,2. Ef 1,5.11). 

Danes v mnogih cerkvah preizkušajo najrazličnejše strategije, da bi svetu uspešneje posredovali krščansko sporočilo. Menijo, da mora biti cerkev  moderna in privlačna, zato vanjo uvažajo iz sveta vse mogočne modne muhe in trike, od pridigarjev v strganih hlačah do ansamblov, ki izvajajo nekakšno  pokrščeno verzijo popularne glasbe in še bi se dalo naštevati. Ampak moč evangelija ni v naših metodah,  strategijah in manipulacijah. Pravzaprav sploh ni odvisna od nas, ampak od Boga.  On je edini, ki po Svetem Duhu kultivira prst človeških src, da so pripravljena na sprejetje njegove besede, ki se potem lahko v njih ukorenini, zraste in obrodi sadove. Bog je rekel po preroku Izaiju: "Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal." (Iz 55,10.11) Učinek besede torej ni odvisen od pridigarja, ampak izključno od Boga, njegove volje in  namena, zaradi katerega jo Bog pošilja. Njemu gre vsa zasluga, čast in hvala.